Explore

Po načrtu, poglavje 15: Kozmični načrt


provod Gorazd Novak (www.ustvarjen.si)

SAMO EN NAČRTOVALEC

Pomembno je, da je povsod v živem svetu opaziti veliko poenotenosti. To je skladno s posebnim delom ID, teorijo biotičnega sporočila (ang. biotic message theory), ki jo je predlagal Walter ReMine.1

Gre za to, da dokazi iz narave kažejo na enega načrtovalca, toda z vzorcem, ki onemogoča evolucijske razlage. Poleg tega v večini kultur širom sveta tak vzorec skupnosti prinaša čast Načrtovalcu in kaže na Načrtovalčevo avtoriteto in mojstrstvo.2

Poenotenost vesolja

Ta poenotenost je še bolj opazna pri subatomskih delcih, npr. vsi elektroni v vesolju imajo natančno enako maso in naboj, ki je natančno nasproten od naboja vseh protonov. Vesolje kot celota ima tudi poenotenost temperature, kot kaže kozmično mikrovalovno sevanje iz ozadja (CMBR); ta poenotenost je znotraj 1 proti 100 0003. To je za evolucioniste problem, kajti da bi bila temperatura tako enakomerna po ekstremni neenakomernosti domnevnega velikega poka, je energija morala biti prenesena z vročih na hladne dele. To se po naravni poti lahko zgodi najhitreje s hitrostjo svetlobe, toda celo če dopustimo evolucijsko starost vesolja, bi svetloba lahko prepotovala le okoli desetino razdalje, ki bi bila potrebna, da bi se temperatura izravnala. To je problem časa potovanja svetlobe in je problematičen za vernike velikega poka.4

Kozmologi to imenujejo problem horizonta in da bi ga rešili, so izumili številna matematična mašila, kakršna so ‘’napihovanje’’ in trditve, da je svetloba v preteklosti potovala hitreje. Opažena poenotenost vsega vesolja je skladna z enim Stvarnikom prostora in časa, ki vesolje drži skupaj.(glej Kološanom1:17).

Poleg tega je videti, da so fizikalni zakoni in konstante izredno natančno in posebno uglašeni, da dopuščajo obstoj ne samo zvezd, planetov in galaksij, pač pa tudi nas.5 Nekdo je to imenoval ‘’Goldilocks faktor’’, ker je vse osupljivo ‘’ravno pravšnje’’ (op. prev.: Goldilocks je punčka, ki nastopa v otroški zgodbi o treh medvedih; načelo Goldilocks govori o tem, da je nekaj ravno pravšnje). Podobno velja za značilnosti Zemlje in našega sončnega sistema – tudi te so skladne z enim načrtovalcem. Bivši ateist Sir Fred Hoyle (1915 – 2001) je dejal:

‘’Ali si ne bi dejal ‘’Nek super-računski razum je moral načrtovati lastnosti atoma ogljika, sicer bi bile moje možnosti, da bi našel tak atom preko slepih sil narave, skrajno majhne’’? Seveda bi si. … Zdravorazumska interpretacija dejstev nakazuje, da se je super-razum pozabaval s fiziko, kakor tudi s kemijo in biologijo, in da v naravi ni slepih sil, o katerih bi bilo vredno govoriti. Številke, ki jih je možno izračunati iz dejstev, se mi zdijo tako neustavljive, da je tak zaključek skoraj onkraj vprašanja.’’6

Za vesolje kot celoto velja naslednje:

    1. Elektromagnetna konstanta elektrone povezuje s protoni v atomih. Če bi bila manjša, bi se zadržalo manj elektronov. Če bi bila večja, bi bili elektroni vezani pretesno, da bi se povezovali z drugimi atomi in zato se ne bi mogle formirati molekule kot je voda.
    2. Razmerje mas elektrona in protona znaša 1:1836. Spet, če bi bilo to večje ali manjše, ne bi mogle nastajati molekule.
    3. Jedra ogljika in kisika imajo natančno uglašene energijske nivoje.
    4. Elektromagnetne in gravitacijske sile so natančno uglašene, tako da je prava vrsta zvezd lahko stabilna.
    5. Naše sonce je izjemna zvezda zaradi številnih razlogov:7,8

    -Prava masa. Če bi bilo večje, bi se njegov sijaj prehitro spremenil in bilo bi preveč visoko-energijskega sevanja. Če bi bilo manjše, bi bila planetarna oddaljenost tako blizu zvezde, da bi sile plimovanja motile planetovo rotacijsko periodo.

    -Prava orbita. Sonce je na posebni lokaciji v galaksiji, na korotacijskem polmeru. Samo tu je orbitalna hitrost zvezde enaka hitrosti spiralnih rokavov. Če ne bi bilo tako, bi Sonce sekalo rokave prepogosto in bi bilo izpostavljeno supernovam. Sončeva orbita je krožna, kar pomeni, da ne gre preblizu notranji galaksiji, kjer so supernove in ekstremno energične eksplozije zvezd bolj pogoste. Poleg tega kroži skoraj vzporedno z galaktično ravnino – v nasprotnem primeru bi bilo sekanje te ravnine zelo moteče.

    • Zemlja im številne posebne lastnosti:

    -zemljina oddaljenost od sonca je ključnega pomena za stabilni vodni krog. Če bi bili dlje, bi večina vode zmrznila, če bi bili bližje, bi večina vode zavrela.

    -zemljina težnost, nagib osi, rotacijska perioda, magnetno polje, gostota skorje, razmerje kisika in dušika, količina ogljikovega dioksida, vodne pare in ozona so ravno pravšnji za ustvarjanje okolja, ki je primerno za življenje.

    -formiranje Zemlje po evolucijskih scenarijih je terjalo tako ‘’čudaške’’ pogoje, da je astronom Thomas Clarke z University of Central Florida nedavno dal osupljivo priznanje: ‘’Precej depresivno je pomisliti, da so Zemlji podobni planeti preveč posebni.’’9

Ugovor št. 1: Antropično načelo

Običajen odziv na očitno načrtovanje vesolja je t.i. antropično načelo (iz grščine anthropos = človek). To v bistvu trdi, da je razlog za to, da je vesolje videti načrtovano za nas, ta, da sicer ne bi bili tukaj, da bi naredili ta sklep. To zveni globoko, v resnici pa sploh ni razlaga. Kot je poudaril krščanski filozof in apologet William Lane Craig:

Če bi bili postavljeni pred izurjeni strelski vod in bi strelci sprožili ter vas zgrešili, potem:

  1. res je, da ne bi smeli biti presenečeni, da opažate, da niste mrtvi
  2. toda res je tudi to, da bi morali biti presenečeni, da opažate, da ste živi.

Če bi vas vprašali: ‘’Kako ste preživeli,’’ bi bilo neprimerno odgovoriti: ‘’Če ne bi, ne bi bil tukaj, da vam odgovorim.’’10

Ugovor št. 2: Multiverse (vzporedna vesolja)

Če anti-teisti dejansko skušajo ponuditi razlago, gre pogosto nekako takole: Da, izredno malo verjetno je, da bi eno vesolje imelo te lastnosti. Toda če obstaja ali je obstajalo veliko drugih vesolij, v katerih so zakoni fizike malenkost drugačni v vsakem posebej, potem bi postalo verjetno, da bi vsaj eno po naključju imelo značilnosti, ki so potrebne za obstoj inteligentnega opazovalca. V tej ‘’veliki loteriji vesolij’’ bi samo tista, v katerih bi bili zakoni naklonjeni življenju, proizvedla opazovalce v nekakšnem ‘’tekmovanju naravne selekcije med vesolji’’ – tako pravi teorija.

To je v resnici ‘’posebno prosjačenje’’ (ang. special pleading), tj. razlaga, ki jo ti ateisti sprejmejo za vesolje, a je niti slučajno ne bi tolerirali za pojasnilo česarkoli drugega. Zamislite si, da bi našli vzorec oznak na plaži, s katerimi bi bilo zapisano vaše ime. Seveda bi sklepali, da jih je napisal nek razum. To je bolj verjetno kot misliti, da sta veter in erozija valov nekako proizvedla ta vzorec po naključju, čeprav obstaja ekstremno majhna, a realna verjetnost, da bi se to zgodilo.

Toda pri multiverse premišljevanju obstaja neskončno število vzporednih vesolij, ki vsebujejo vsako možno kvantno stanje; ‘’v neskončnem vesolju se morajo nekje zgoditi celo najbolj neverjetni dogodki.’’11 Če bi torej nekdo imel a priori prepričanje, da nihče ne bi mogel napisati vašega imena, bi lahko trdil, da smo slučajno v eni izmed drobnih frakcij vesolij, v katerih se je ta neverjetni erozijski vzorec pojavil naravno. Če to zveni popolnoma nerazumno, potem je po enaki logiki prav tako nerazumno tudi ateistično dajanje prednosti neskončnemu številu vesolij namesto Stvarniku.12

Pravzaprav obstajajo tudi bolj problematične možnosti, ki se morajo zgoditi v scenariju z neskončnimi vzporednimi vesolji. Ker obstaja infinitezimalno majhna možnost, da se materija lahko spontano uredi v karkoli, mora to logično vključevati tudi bizarno vesolje z ‘’možgani v kozarcu’’ (ang. brain in a vat; v filozofiji se ta besedna zveza uporablja za ilustracijo različnih miselnih eksperimentov, op. prev.), ki vsebujejo resnično misel ‘’Smo spontano generirani možgani v sicer mrtvem vesolju’’. Drugo vesolje bi lahko imelo spontano generirane možgane, ki bi imeli napačno misel: ‘’Sem pravi človek s spomini in zgodovino’’, čeprav bi šlo v resničnosti tega vesolja le za osamljene možgane z lažnimi spomini in iluzijami zapisane zgodovine.

Kdor predlaga scenarij neskončnih multiverse vzporednih vesolij, nikakor ne more izključiti možnosti, da on predstavlja te osamljene možgane z iluzijami. To pomeni, da scenarij neskončnih vzporednih vesolij vodi do tega, da ne moremo biti prepričani v svojo realnost. Čeprav se pretvarja, da je znanstvena teorija, vodi do tega, da je morda sama znanost velika iluzija. To je reductio ad absurdum te teorije.13

Reference in opombe

  1. ReMine, W.J. The Biotic Message: Evolution Versus Message Theory, Saint Paul Science, Saint Paul, Minnesota, USA, 1993; za pregled glej Batten, D. J. Creation 11(3):292 – 298, 1997; creation.com/biotic Return to text.
  2. Holding, J.P. ‘Not to Be Used Again’: Homologous Structures and the Presumption of Originality as a Critical Value, J. Creation 21(1):13 – 14, 2007; creation.com/original  Return to text.
  3. Peebles, P.J.E. Principles of Physical Cosmology, Princeton University Press, 1993, str. 404  Return to text.
  4. Lisle, J. Light travel-time: a problem for the big bang, Creation 25(4): 48 – 49, 2003  Return to text.
  5. obsežna študija natančne uglašenosti vesolja je knjiga Barrow, J. in Tipler, F. The Anthropic Cosmological Principle, 1986  Return to text.
  6. Hoyle, F. The Universe: Past and Present Reflections, Engineering and Science, str. 8 – 12, November 1981  Return to text.
  7. Chown, M. What a star! New Scientist 162(2192):17, 1999  Return to text.
  8. Sarfati, J. The sun: our special star, Creation 22(1): 27 – 31, 1999; creation.com/sun  Return to text.
  9. Earth was a freak, New Scientist 177(2388): 24, 2003. Po standardnem evolucijskem modelu naj bi Zemlja nastala s spajanjem majhnih fragmentov, ki so trčili in se stalili skupaj. V resnici bi se odbili eden od drugega, ne stalili. Tako Clarke predlaga ‘’špekulativno’’ idejo o ‘’majhni’’ verjetnosti eksplozije supernove bližje kot 50 svetlobnih let od Zemlje, ki je meglici priskrbela radioaktivni aluminij-26, ki je razpadel in zagotovil potrebno toploto. Glej Sarfati, J. Earth is ‘too special’? Creation 28(3): 42 – 44, 2006; creation.com/earthspecial  Return to text.
  10. Barrow in Tipler, Ref. 5, uporabljata ta ugovor, da se izogneta implikacijam Načrtovalca. Krščanski filozof in apologet William Lane Craig izpostavlja njuno napako v ‘Barrow and Tipler on the Anthropic Principle vs. Divine Design’, Brit. J. Phil. Sci. 38: 389 – 95, 1988. S to napako odstranjeno postane omenjena knjiga učbenik podatkov sodobne znanosti, ki kažejo na načrtovanje v naravi, ki se ga na da pojasniti z naravnimi sredstvi in torej kažejo na Božanskega Načrtovalca.  Return to text.
  11. Tegmark, M. Parallel universes: Not just a staple of science fiction, other universes are a direct implication of cosmological observations, Scientific American 288: 30 – 41, May 2003. Seveda ne obstajajo dejanska opazovanja teh drugih vesolij, le opazovanja natančne uglašenosti v našem vesolju.  Return to text.
  12. Sarfati, J. Refuting Compromise, pogl. 5, Master Books, Green Forest, AR, 2004  Return to text.
  13. Behe, M. The Edge of Evolution: The search for the limits of Darwinism, str. 224-227, Free Press, nY, 2007  Return to text.

Helpful Resources