Zavračanje Evolucije

Priročnik za študente, starše in učitelje, ki kljubujejo najnovejšim argumentom za evolucijo

Seznam vsebine

Predgovor & Uvod

Poglavje 1 Evolucija in stvarjenje, znanost in religija, dejstva in predsodki

Poglavje 2 Variacion y selección natural frente a la evolucion

Poglavje 3 Faltan los eslabones

Poglavje 8 Koliko je stara zemlja?

by Jonathan Sarfati, Ph.D., F.M.
provod Gorazd Novak (www.ustvarjen.si)

Poglavje 1: Evolucija in stvarjenje, znanost in religija, dejstva in predsodki

Mnoge evolucionistične knjige, vključno s Poučevanjem o evoluciji in o naravi znanosti, ločujejo mnenja o religiji/stvarjenju od dejstev evolucije/znanosti. Pomembno je uvideti, da je to razlikovanje zavajajoče. Zagovorniki stvarjenja se pogosto sklicujejo na znanstvena dejstva, ki podpirajo njihove nazore, evolucionisti pa se pogosto sklicujejo na filozofske predpostavke, ki so zunaj znanosti. Medtem ko kreacioniste pogosto kritizirajo, da začenjajo s predsodki, evolucionisti prav tako začenjajo s predsodki, kar mnogi med njimi tudi priznavajo. V debati med stvarjenjem in evolucijo gre predvsem za razpravo med dvema svetovnima nazoroma, ki imata medsebojno nezdružljive temeljne predpostavke.

To poglavje kritično obravnava definicijo znanosti in vlogo, ki jo predsodki in predpostavke igrajo v interpretacijah pri znanstvenikih.

Predsodki vodilnih evolucionistov

Zmotno je verjeti, da dejstva govorijo sama po sebi – vedno jih namreč razlagamo v skladu z nekim ogrodjem. Ogrodje v ozadju razlage evolucionistov je naturalizem – ki predpostavlja, da so stvari nastale same po sebi, da se ni zgodil noben božji poseg in da nam Bog ni podal znanja o preteklosti.

Evolucija je dedukcija iz te predpostavke in je v svojem bistvu ideja, da so se stvari naredile same. Vključuje naslednje nedokazane ideje: nič je povzročil nekaj ob domnevnem ‘velikem poku’, neživa materija je povzročila življenje, enocelični organizmi so povzročili mnogocelične organizme, nevretenčarji so povzročili vretenčarje, opicam podobna bitja so povzročila nastanek človeka, materija brez razuma in morale je povzročila razum in moralnost, hrepenenje človeštva pa je povzročilo religije, itd.

Profesor D.M.S. Watson, eden vodilnih biologov in znanstvenih piscev svojega časa, je nazorno pokazal ateistične predsodke v ozadju večine evolucionističnega razmišljanja, ko je zapisal:

‘Evolucija je teorija, ki je splošno sprejeta, a ne zato, ker bi njeno resničnost lahko dokazali z logično skladnimi dokazi, temveč zaradi tega, ker je njena edina alternativa – posebno stvarjenje – očitno neverjetna.’¹

Tako torej ne gre za vprašanje religioznih kreacionistov proti objektivnim znanstvenim evolucionistom, temveč za spopad med predsodki krščanske religije proti predsodkom religije posvetnega humanizma, kar privede do različnih razlag istih znanstvenih podatkov. To priznava proti-kreacionistični znanstveni pisec Boyce Rensberger, ko piše:

‘Tu je potrebno razkriti nekaj informacij o tem, kako znanstveniki delajo, nekaj, česar nam učbeniki ponavadi ne povedo. Dejstvo je, da znanstveniki v resnici niso tako zelo objektivni in nepristranski pri svojem delu, kakor bi radi, da verjamemo. Večina znanstvenikov svojih idej o tem, kako svet deluje, najprej ne dobi prek strogo logičnih procesov, temveč prek slutenj in naključnih ugibanj. Kot posamezniki pogosto začnejo verjeti, da je nekaj resnično, že dolgo preden uredijo trdne dokaze, ki bi prepričali tudi koga drugega. Motiviran z vero v lastne ideje in z željo po sprejemanju pri sodobnikih bo znanstvenik delal dolga leta, vedoč v svojem srcu, da je njegova teorija pravilna, in pri tem razvijal eksperiment za eksperimentom, katerih rezultati, tako upa, bodo podprli njegovo stališče.’²

V resnici ni vprašanje, kdo ima predsodke, temveč, čigavi predsodki so pravilni. Dejansko Poučevanje o evoluciji priznava v dialogu na straneh 22–25, da pri znanosti ne gre samo za dejstva, da uporablja preizkuse, ne dogme. Toda nadaljevanje knjige dogmatsko trdi, da je evolucija dejstvo!

Profesor Richard Lewontin, genetik (in po lastnih izjavah marksist), je eden od svetovnih voditeljev v spodbujanju evolucijske biologije. Nedavno tega je zapisal naslednjo zelo razodevajočo pripombo (poševni tisk je že v izvirniku). Ponazarja nam implicitni filozofski predsodek proti stvarjenju po Genezi – ne glede na to, ali ga dejstva podpirajo ali ne.

‘Postavljamo se na stran znanosti navkljub očitni absurdnosti nekaterih njenih konstruktov, navkljub njeni nesposobnosti,da bi izpolnila mnoge od svojih ekstravagantnih obljub zdravja in življenja, navkljub strpnosti znanstvene skupnosti do neutemeljenih, izmišljenih zgodb, ker imamo prioritetno dolžnost, kateri smo predani, obvezo materializmu. Ne gre za to, da nas znanstvene metode in institucije nekako silijo, da sprejmemo materialistično razlago zaznavnega sveta, temveč da nas, ravno nasprotno, naša apriorna zvestoba materialnim vzrokom sili, da ustvarimo raziskovalne aparate in nabore zamisli, ki bodo proizvedli materialistično razlago, pa čeprav nasprotno intuiciji in še tako skrivnostno za neposvečene. Razen tega pa, materializem je absolutnost, kajti ne moremo dovoliti, da Božja noga prestopi naš prag.’³

Mnogi evolucionisti grajajo zagovornike stvarjenja ne zaradi dejstev, temveč zato, ker kreacionisti odklanjajo igro po trenutno veljavnih pravilih igre, ki nadnaravno stvarjenje izključujejo a priori [to pomeni vnaprej, še pred obravnavo dokazov].⁴ Da je to v resnici “igra,” je razglasil evolucijski biolog Richard Dickerson:

‘Znanost je v bistvu igra. To je igra z enim pravilom, ki vse obvladuje in definira: Pravilo št. 1: Oglejmo si, do kod in v kakšnem obsegu lahko razložimo obnašanje fizikalnega in materialnega vesolja v smislu čistih fizikalnih in materialnih vzrokov, ne da bi pri tem vpeljali nadnaravno.’⁵

V praksi je ta ‘igra’ razširjena na poizkuse razlag ne samo obnašanja, temveč tudi nastanka vsega brez nadnaravnega.

Evolucionisti dejansko pogosto niso dosledni pri svojih lastnih pravilih proti vpeljavi razumnega načrtovalca. Ko npr. arheologi odkrijejo konico puščice, nam lahko rečejo, da je zagotovo bila načrtovana, četudi niso videli njenega načrtovalca. In celotna osnova programa SETI [Iskanje zunaj-zemeljske inteligence; op. prev.] je ta, da signal iz vesolja, ki nosi kakšno informacijo, zagotovo ima inteligentni vir. Kljub temu pa mnogi materialistično nastrojeni evolucionisti zavračajo inteligentni vir dobesedno enciklopedične informacije, ki jo nosi vsaka živa celica. To je sicer v nasprotju z naivno predstavo o znanstveniku, ki gre, kamor ga vodijo dokazi, je pa žalostna resnica. Dr. Scott Todd, imunolog iz Kansas State University, je izjavil:

‘Četudi vsi dokazi govorijo za razumnega načrtovalca, je taka hipoteza v znanosti izključena, ker ni naturalistična.’⁶

Nobeno naključje ni, da so voditelji evolucijske misli nasprotovali in še vedno goreče nasprotujejo predstavi o krščanskem Bogu, kot je razodet v Genezi.⁷ Stephen Jay Gould in drugi so dokazali, da je bil Darwinov namen uničiti zamisel o božanskem načrtovalcu.⁸ Richard Dawkins, ki je kasneje napisal The God Delusion [to je Bog kot zabloda; slovenska izdaja pri založbi Modrijan, Ljubljana 2007 – op. prev.], ploska evoluciji, ker trdi, da ‘pred Darwinom ni bilo mogoče biti intelektualno izpolnjen ateist.’⁹

Mnogi ateisti so izjavili, da so ateisti prav zaradi evolucije. Na primer E.O. Wilson, evolucijski entomolog in sociobiolog (ki ima članek na strani 15 v Poučevanju o evoluciji), je dejal:

‘Kot mnogi iz Alabame sem bil tudi jaz na novo rojeni¹ kristjan. Ko mi je bilo petnajst let, sem se z veliko vnemo in zanimanjem za fundamentalistično religijo pridružil Južni baptistični cerkvi; izstopil sem pri sedemnajstih, ko sem se vpisal na University of Alabama in se seznanil z evolucijsko teorijo.’¹⁰

Mnogi ljudje ne uvidijo, da poučevanje evolucije razširja protibiblijsko religijo. Prvi dve načeli Humanističnega manifesta I (1933), ki so ga podpisali mnogi vidni evolucionisti, sta:

1. Religiozni humanisti imajo vesolje za samo-obstojno in ne ustvarjeno.
2. Humanizem verjame, da je človek del narave in se je pojavil kot posledica kontinuiranih procesov.

Natančno to uči evolucija. Mnogi humanistični voditelji brez zadržkov uporabljajo javne šole za pridobivanje privržencev za svojo vero. To morda preseneča nekatere starše, ki mislijo, da bi morale biti šole brez religiozne indoktrinacije, toda naslednji navedek to razjasni:

‘Prepričan sem, da mora biti boj za prihodnost človeštva izbojevan v učilnicah javnih šol z učitelji, ki pravilno dojemajo svojo vlogo kot spreobračevalci v novo vero: v religijo humanizma, ki spoznava in spoštuje iskrico tistega, kar teologi imenujejo božansko, v vsakem človeškem bitju. Ti učitelji morajo poosebljati enako nesebično predanost kakor najbolj fanatični fundamentalistični pridigarji, kajti postali bodo duhovniki drugačne vrste, uporabljajoč učilnice namesto prižnice, da bodo prenašali humanistične vrednote v katerikoli predmet, ki ga bodo učili, ne glede na stopnjo izobrazbe – v predšolski dnevni oskrbi ali v veliki državni univerzi. Učilnica mora in bo postala arena spopada med starim in novim – gnijočim truplom krščanstva z vsem pridanim zlom ter bedo in novo vero humanizma … ’

‘Ta boj bo nedvomno dolg, težaven in boleč, prepojen z veliko žalosti in mnogo solza, toda humanizem se bo zmagoslavno dvignil. Mora se, če naj družina človeštva sploh preživi.’¹¹

Medtem ko Poučevanje o evoluciji trdi, da bo v njej govor o znanosti in da bo nevtralna glede religije, ima nekaj svojih religioznih izjav. Tako na primer na strani 6 piše:

‘Sprejeti verjetnost sprememb – in gledati na spremembo kot sredstvo priložnosti namesto grožnje – je tiho sporočilo in izziv v lekciji evolucije.’

Vendar pa je to sporočilo neskladno z izjavo, da se evolucije ‘ne da napovedati, je naravna’ ter nima ‘nobene specifične smeri ali cilja’ (str. 127).

Avtorji knjige Poučevanje o evoluciji morda spoznavajo, da bi bil skrajni ateizem večine evolucionističnih voditeljev odvraten za večino ameriških staršev, če bi zanj vedeli. Nedavno je agnostični anti-kreacionistični filozof Ruse priznal: ‘Evolucijo njeni praktiki promovirajo kot nekaj več od čiste znanosti. Evolucijo razglašajo kot ideologijo – kot zrelo alternativo krščanstvu, vključujoč pomen in moralnost. … Evolucija je religija. To je veljalo za evolucijo na začetku in je še vedno res za evolucijo danes.’¹² Poučevanje o evoluciji skuša sanirati evolucijo s trditvijo, da je skladna z mnogimi religijami. V njeno podporo celo rekrutira mnoge verske voditelje. Eden od “dialogov” prikazuje učitelja, ki ima znaten uspeh pri slabljenju opozicije s tem, da prosi učence, naj vprašajo svoje pastorje, in ti prihajajo nazaj z odgovori: “Hej – evolucija je čisto v redu.” Čeprav so ti dialogi izmišljeni, je stanje realistično.

Mogoče bo mnoge presenetilo spoznanje, da številni cerkveni voditelji sploh ne verjamejo svoji lastni knjigi, Bibliji. Ta knjiga jasno uči, da je Bog ustvarjal še ne tako dolgo tega v šestih zaporednih normalnih dnevih, da je ustvaril bitja, ki naj se množijo “po svojih vrstah” ter da sta smrt in trpljenje prišla kot posledica Adamovega greha. To je eden od razlogov da imajo kristjani evolucijo za neskladno s krščanstvom. Na 58. strani Poučevanja o evoluciji je poudarjeno, da mnogi religiozni ljudje verujejo, da je “Bog uporabil evolucijo” (teistična evolucija). Toda teistična evolucija uči, da je Bog uporabil boj za preživetje in smrt, “zadnjega sovražnika” (1 Kor 15,26), kot sredstvo za doseganje “zelo dobrega” (Gen 1,31) stvarjenja.¹³ Svetopisemskim kreacionistom je ta nauk sporen.

Da sta evolucija in ‘religija’ primerljivi, lahko trdimo le, če imamo ‘religijo’ za nekaj, kar nima nič skupnega z resničnim svetom in je povsem subjektivno. Bog, ki je “ustvarjal” z evolucijo, se za vse praktične primere ne razlikuje od trditve, da Boga sploh ni.

Mogoče Poučevanje o evoluciji kdaj vendarle popusti svoj obrambni položaj. Tako se na primer na strani 11 sklicuje na ‘pojasnilo, ki ga daje Geneza, … da je Bog vse stvari ustvaril v njihovi sedanji obliki v času šestih dni,’ kar pomeni, da Geneza v resnici uči šestdnevno stvarjenje osnovnih vrst, kar nasprotuje evoluciji. Torej Poučevanje o evoluciji v resnici trdi, da evolucija nasprotuje Genezi in s tem tudi svetopisemskemu krščanstvu, čeprav običajno zanikajo, da bi napadali ‘religijo.’ Poučevanje o evoluciji pogosto skuša zavajati s slamnatimi možmi, ki napačno predstavljajo, kaj kreacionisti v resnici verjamejo. Kreacionisti ne trdijo, da je bilo vse ustvarjeno v natančno taki obliki, kakršno imajo današnja bitja. Kreacionisti verjamejo v variacije znotraj vrste, kar se popolnoma razlikuje od variacij s pridobivanjem informacij, ki so potrebne za razvoj iz delcev do človeka. O tem bo več govora v naslednjem poglavju.

Še bolj vulgarno knjiga Poučevanje o evoluciji priporoča mnoge knjige, ki so zelo odkrito ateistične, na primer knjige Richarda Dawkinsa (str. 131).¹⁴ Na strani 129 pravi: ‘Izjave o stvarjenju … ne bi smeli imeti za razumne alternative znanstvenim razlagam nastanka in razvoja življenja.’ Ker je vse, kar ni razumno, neumno, Poučevanje o evoluciji dejansko pravi, da so verniki v stvarjenje v resnici nerazumni in nespametni. To pač ni religiozno nevtralno in je pri mnogih religioznih ljudeh razumljeno kot napad.

Nedavna raziskava, objavljena v vodilni znanstveni reviji Nature, je prepričljivo pokazala, da je Ameriška nacionalna akademija znanosti (NAS), producent knjige Poučevanje o evoluciji, močno usmerjena proti Bogu, ne pa religiozno nepristranska.¹⁵ Anketa vseh 517 članov NAS s področja bioloških in fizikalnih znanosti je prinesla ravno nekaj čez polovico odgovorov: 72,2% je bilo odprto ateističnih, 20,8% agnostičnih in samo 7% jih veruje v osebnega Boga. Verovanje v Boga in nesmrtnost je bilo najnižje med biologi. Verjetno je, da tisti, ki na anketo niso odgovorili, prav tako niso verniki, tako da raziskava verjetno podcenjuje nivo anti-božjega verovanja v Nacionalni akademiji znanosti. Delež nevere je tu mnogo višji od deleža med ameriškimi znanstveniki v splošnem, ali od deleža v vsej ameriški populaciji.

Ko so komentirali dozdevno religiozno nevtralnost Poučevanja o evoluciji, so raziskovalci zapisali:

‘Bruce Alberts, predsednik NAS, je dejal: “Zelo številni izjemni člani te akademije so zelo religiozni ljudje, ljudje, ki verujejo v evolucijo, mnogi med njimi so biologi.” Naše raziskave kažejo drugače.’¹⁶

Osnove moderne znanosti

Mnogi zgodovinarji z različnimi verskimi prepričanji, vključno z ateisti, so pokazali, da je moderna znanost začela cveteti samo v večinoma krščanski Evropi. Na primer, dr. Stanley Jaki je dokumentiral, da je bila znanstvena metoda kot mrtvorojena, brez moči, v vseh kulturah, razen judovsko-krščanske v Evropi.¹⁷ Ti zgodovinarji poudarjajo, da je osnova moderne znanosti odvisna od predpostavke, da je vesolje ustvaril razumni stvarnik. Urejeno vesolje ima popoln smisel samo, če ga je ustvaril Stvarnik reda. Če pa Stvarnika ni, ali če bi bili na oblasti Zevs in njegova tolpa, zakaj bi naj potem sploh vladal kakšen red? Tako torej močna krščanska vera ne samo, da ni ovira za znanost, temveč je taka vera celo bila njen temelj. Zaradi tega je varljivo trditi, tako, kakor to počnejo mnogi evolucionisti, da verovanje v čudeže pomeni, da bi bila laboratorijska znanost nemogoča. Loren Eisley je izjavil:

‘Filozofija eksperimentalne znanosti … je začela s svojimi odkritji in je uporabila svoje metode v veri, ne v spoznanju, da ima opravka z racionalnim vesoljem, ki ga upravlja stvarnik, ki ni muhast in se ne vmešava v sile, ki jih je vključil v delovanje. … Zanesljivo je eden od nenavadnih paradoksov zgodovine, da znanost, ki profesionalno nima prav dosti opravka z vero, dolguje svoj nastanek spoznanju vere, da je vesolje možno racionalno pojasniti, in da se današnja znanost ohranja s to predpostavko.’¹⁸

Evolucionisti, vključno z Eiseleyem, so torej opustili edino racionalno opravičilo oz. utemeljitev znanosti. Toda kristjani lahko še vedno trdijo, da imajo tako utemeljitev.

Zato ne bi smelo biti presenečenje, da so večino znanstvenih vej ustanovili verniki v stvarjenje. Seznam kreacionističnih znanstvenikov je impresiven.¹⁹ Na primer:

Fizika—Newton, Faraday, Maxwell, Kelvin, Joule
Kemija—Boyle, Dalton, Ramsay
Biologija—Ray, Linnaeus, Mendel, Pasteur, Virchow, Agassiz
Geologija—Steno, Woodward, Brewster, Buckland, Cuvier
Astronomija—Kopernik, Galileo, Kepler, Herschel, Maunder
Matematika—Pascal, Leibniz, Euler

Bodite pozorni na to, da ne trdim, da so se vsi v vsakem pogledu stvarjenja strinjali z mano, temveč, da spodbijajo splošne evolucijske argumente, da “kreacionist ne more biti pravi znanstvenik” in da nas bo “zanikanje evolucije vrnilo nazaj v mračni srednji vek.”

Celo v današnjem času mnogi znanstveniki zavračajo evolucijo od delcev do ljudi (teorijo, da se je vse naredilo samo iz sebe). Znanstveniki pri Creation Ministries International so objavili mnoge znanstvene članke s svojih področij. Dr. Russell Humphreys, atomski fizik, ki sodeluje s Sandia National Laboratories v Albuquerque, New Mexico, je objavil prek 20 člankov v fizikalnih revijah, medtem ko so o teoriji tektonskih plošč dr. Johna Baumgardnerja poročali v reviji Nature. Dr. Edvard Boudreaux z University of New Orleans je objavil 26 člankov in štiri knjige o fizikalni kemiji. Dr. Maciej Giertych, vodja oddelka za genetiko na Inštitutu za dendrologijo pri Poljski akademiji znanosti, je objavil 90 člankov v znanstvenih revijah. Dr. Raymond Damadian je izumil medicinsko izboljšavo pri posnetkih z magnetno resonanco (MRI), ki rešuje življenja.²⁰ Dr. Raymond Jones je bil prištet med vrhunske avstralske znanstvenike za svoja odkritja o stročnicah Leucaena in bakterijski simbiozi z živalmi na pašnikih, za Avstralijo vrednih milijone dolarjev letno.²¹ Dr. Brian Stone je prejel rekordno število priznanj za odličnost pri poučevanju inženiringa na avstralskih univerzah.²² Evolucijski nasprotniki so priznali sledeče o vodilnem kreacionističnem biokemiku in razpravljalcu, dr. Duane Gishu:

‘Duane Gish ima zelo močna znanstvena priporočila. Kot biokemik je sintetiziral peptide, vmesne spojine med aminokislinami in proteini. Bil je soavtor številnih vidnih publikacij v peptidni kemiji.’²³

Številne visoko kvalificirane aktivne kreacionistične znanstvenike lahko najdete na spletni strani Creation Ministries International.²⁴ Tako je torej pogosto ponavljana obtožba, da noben pravi znanstvenik ne zavrača evolucije, popolnoma brez osnove. Kljub temu pa Poučevanje o evoluciji med vprašanji in odgovori na strani 56 trdi:

Vprašanje: Ali ni veliko znanstvenikov, ki zavračajo evolucijo?
Odgovor: Ne. Znanstveno soglasje o evoluciji je zelo veliko …

Obžalovanja vredno je, da Poučevanje o evoluciji v resnici ne odgovarja na lastno vprašanje. Na vprašanje bi bilo potrebno odgovoriti po resnici: ‘Da, čeprav so znanstveniki, ki zavračajo evolucijo, v manjšini.’ Razlaga za podani odgovor bi bila primerna, (četudi silno vprašljiva), če bi bilo vprašanje: ‘Ali je resnica, da o evoluciji ni nobenega znanstvenega soglasja?’ Toda resnice ne določa večina glasov!

C.S. Lewis je opozoril tudi na to, da bi bila celo naša sposobnost razmišljanja postavljena pod vprašaj, če bi bila ateistična evolucija resničnost:

‘Če je sončni sistem nastal po naključnem trku, potem je bil tudi pojav organskega življenja na tem svetu posledica naključja in vsa evolucija človeka je bila tudi naključje. Če je bilo tako, potem so tudi vsi naši miselni procesi samo naključja – samo naključni stranski produkti gibanja atomov. In to velja v enaki meri za misli materialistov in astronomov, kakor tudi kogarkoli drugega. Toda, če so misli – npr. o materializmu in astronomiji – v resnici samo naključni stranski proizvodi, čemu naj bi potem verjeli, da so resnične? Ne vidim nobenega razloga, da bi verjel, da bi bilo eno naključje sposobno dati pravilno poročilo o vseh drugih naključjih.’²⁵

Meje znanosti

Znanost ima svoje meje. Normalna (operativna) znanost obravnava samo ponovljive procese, ki jih je moč opazovati v sedanjosti. To je bilo pri razumevanju sveta v resnici zelo uspešno in je vodilo do mnogih izboljšav kvalitete življenja. Drugače od tega pa je evolucija razglabljanje o neponovljivi preteklosti, ki se je ne da opazovati. Zato je primerjava v Poučevanju o evoluciji glede ne-verovanja v evolucijo z ne-verovanjem v gravitacijo in heliocentričnost silno zavajajoča. Napačno je tudi trditi, da pomeni zanikanje evolucije zavračanje tiste vrste znanosti, ki je ponesla človeka na luno, čeprav mnogi evolucijski propagandisti tako trdijo. (V resnici pa je bil v ozadju lunarne misije Apollo kreacionist Werner von Braun).²⁶

Pri obravnavanju preteklosti nas lahko “znanost o nastanku” usposobi, da naredimo izobražene domneve o nastanku. Ta znanost uporablja načeli vzročnosti (vse, kar ima začetek, ima tudi svoj vzrok²⁷) in analogije (npr. vidimo, da je za komplicirano kodirano informacijo potrebna inteligenca, torej je razumno predpostaviti, da je bilo to tako tudi v preteklosti). Toda o preteklosti smo lahko prepričani le, če imamo poročila zanesljivih očividcev. Trditev zanesljivega očividca, da osumljenca ni bilo na kraju zločina, ovrže vse posredne dokaze. Evolucionisti trdijo, da takega poročila ni, zato so njihove ideje izpeljane iz predpostavk o preteklosti. Svetopisemski kreacionisti pa verujejo, da je Geneza poročilo očividca o nastanku vesolja in živih organizmov. Verjamejo tudi, da za to trditev obstajajo dobri dokazi, zato zavračajo trditve, da je njihova vera slepa.²⁸

Kreacionisti se ne pretvarjajo, da lahko poljubno znanje, vključno z znanostjo, zasledujemo brez predpostavk (to je, brez predhodnih religioznih/filozofskih prepričanj). Zagovorniki stvarjenja potrjujejo, da stvarjenja ni nič bolj mogoče ločiti od Biblije, kakor evolucije od njenega materialističnega izhodišča, ki a priori izključuje božje stvarjenje.