Ahilove pete evolucije: Izvor življenja

by Dr Jonathan Sarfati
provod Gorazd Novak (www.ustvarjen.si)

Uvod

Prejšnje poglavje je obravnavalo probleme, ki jih genetika postavlja evoluciji. Toda celo ti argumenti so bili nadvse širokosrčni do evolucije, ker predpostavljajo samo-reproduktivno celico z delujočim genetskim sistemom. Poglavje pred tem, tj. poglavje o naravni selekciji, je bilo podobno širokosrčno, ker njeni argumenti lahko delujejo samo s pred-obstojementitet, ki lahko posredujejo naprej vsako izbrano informacijo. Tole poglavje bo zadevo izrazito zaostrilo. Videli bomo, kaj bi bilo potrebno, da bi se začetni reprodukcijski sistem pojavil sam od sebe.

Odkrili boste, da je izvor življenja kričeča Ahilova peta za materialiste. Celo najenostavnejši enocelični organizem je ekstremno kompleksen, saj vključuje številne kompleksne naprave in navodila za njihovo izdelavo, vsa shranjena tako, da jih je možno dekodirati za uporabo s strani organizma in tako, da jih je možno prenesti na potomce. Najenostavnejši teoretični reprodukcijski organizem bi potreboval številne proteine in molekularne naprave ter način za kodiranje in shranjevanje informacij, potrebnih za njihovo izdelavo.¹ Ali je možno, da bi se taka celica razvila (evolvirala) iz kemijskih predhodnikov?

V vseh poznanih samo-reprodukcijskih organizmih na Zemlji danes DNK shranjuje biološke informacije, toda te informacije ne morejo biti prebrane brez dekodirnega mehanizma. Sama navodila za izgradnjo te dekodirne mašinerije so shranjena v DNK. Je možno rešiti ta brezizhodni problem kokoši in jajca? Poleg tega večina teh procesov porablja energijo, ki jo zagotavlja ATP, proizvedena z nano-motorjem ATP sintaze. Toda motor ATP sintaze ne more biti narejen brez navodil iz DNK, prebranih z dekodirnimi napravami, ki porabljajo ATP – torej gre za trojni krog ali pa morda za problem jajčece-buba-kobilica (kar je še hujše kot problem jajce-kokoš). Ali obstaja rešitev te zapletene uganke, ali pa nam to kaže, da je izvor življenja, kot ga poznamo, nemogoč?

Nekateri kot rešitev teh problemov predlagajo, da bi en tip molekul deloval kot sistem za hranjenje/branje informacij in tudi kot dekodirni mehanizem. Toda kako najpogostejši kandidat, RNK, ustreza zahtevam prvega življenja?

Nadalje, nevodena kemija v hipotetični prvobitni juhi ne bi imela možnosti, da bi dosegla celo to minimalno kompleksnost. Domnevni gradniki (aminokisline) ne bi zgradili nujnih dolgih molekul, potrebnih za življenje; nasprotno, dolge molekule bi razpadle. Številni izmed gradnikov se sploh ne bi oblikovali, ali pa bi bili preveč razredčeni in kontaminirani za uporabo, in bi bili mešanica levo-in desno-sučnih oblik namesto izključno eno-sučnih oblik, ki jih uporabljajo živi organizmi. Ali ta dejstva govorijo o koncu vseh scenarijev o nastanku življenja?

Nazadnje, raziskave kemijske evolucije, tako v testnih posodah kakor tudi preko računalniških simulacij, vključujejo nesprejemljivo veliko posegov s strani inteligentnega raziskovalca (česar ni bilo na razpolago pri domnevni prvobitni juhi). So te lahko podane kot dokazi za nastanek življenja?

Povrh vsega vodilni raziskovalci priznavajo, da kemijska evolucija ni sprejeta zaradi dejstev in dokazov, pač pa zaradi materialistične vere. Kako lahko potem to stoji kot dokaz proti biblijski trditvi, da je inteligentno Bitje ustvarilo življenje preko božanskega dejanja fiat?

Darvinistični procesi ne morejo razložitiprvega življenja

Vedno je obstajala napetost med idejo, da se je življenje razvilo iz kemijskih procesov, in darvinistično evolucijo, toda večina ljudi se ne zaveda tega spora. Videti je, da se je že sam Darwin mučil z izvorom življenja in s tem, kako ga vključiti v svojo teorijo. V tisku je dal nekaj previdnih izjav in naredil še nekaj več komentarjev v osebnih pismih, toda večina njegovega pisanja kaže splošen namen, da se izogne zaključkom. Vedel je, da so bile stare ideje spontanega nastanka (reči kot so miši in muhe) ovržene s strani Francesca Redija leta 1668, toda moral se je spopasti z močnimi argumenti svojega sodobnika, kreacionističnega znanstvenika Louisa Pasteurja, ki je do skrajnosti razkrinkal spontani nastanek – celo mikrobov – do leta 1861,² samo dve leti po objavi Nastanka vrst.

@ Slika: Louis Pasteur (vir: wikipedia.org)

V zadnjem poglavju prve izdajeNastanka (1859), je Darwin zapisal:

‘’Iz analogije bi moral sklepati, da so verjetno vsa organska bitja, ki so kdaj živela na tej zemlji, bili potomci neke prvobitne oblike, v katero je bilo vdihnjeno življenje.’’³

To se le stežka razume kot sprejetje spontanega nastanka življenja. Kasneje je v pismu prijatelju leta 1863 obžaloval, kako je uporabil jezik, medtem ko je še vedno krmaril proč od predmeta:

‘’Toda dolgo sem obžaloval, da sem pokleknil pred javnim mnenjem in uporabil pentatevhovski izraz stvarjenja, s katerim sem v resnici mislil ‘’pojavil’’ po nekem povsem neznanem procesu … Povsem nesmiselno je zdaj premišljevati o nastanku življenja; prav lahko bi premišljevali tudi o nastanku materije.’’⁴

Toda, čudno, v vsako naslednjo izdajo Nastanka je vstavil tole zadnjo poved:

‘’V tem pogledu na življenje je veličina, z nekaj svojimi močmi, izvorno vdahnjena od Stvarnika v nekaj oblik ali v eno; in medtem ko je ta planet stalno krožil v skladu z nespremenljivimi zakoni gravitacije, so se iz tako enostavnega začetka razvile brezštevilne oblike, nadvse lepe in čudovite, in se razvijajo še danes.’’

Jasno je, da je Darwin verjel v nevodeno evolucijo, ni pa jasno, da je verjel v kemijsko evolucijo. Nato se je leta 1871 (to je leto, ko je objavil Descent of Man, v katerem je prvič jasno spregovoril o človekovi evolucijski povezavi z nižjimi oblikami življenja) na vrat na nos potopil naravnost v spor:

‘’…če (in oh!, kako velik če) bi si lahko zamislili v nekem toplem majhnem ribniku, ob prisotnosti vsakovrstnih dušikovih in fosfornih soli, svetlobe, toplote, elektrike itd.,da se je proteinska spojina kemijsko formirala, pripravljena da prestane še bolj kompleksne spremembe …’’⁵

Torej se je celo Darwin, oče sodobne evolucijske teorije, zaustavil med dvema mnenjema glede najpomembnejše teme izmed vseh – kako se je življenje začelo.

Slavni filozof Antony Flew (1923-2010) je izpostavil problem z neposrednim odzivom na trditve vodilnega ateističnega evolucionista Richarda Dawkins⁶(1941-):

‘’Zdi se mi, da Richard Dawkins ves čas noče videti dejstva, da je sam Darwin v štirinajstem poglavju Izvora vrst, poudaril, da se je njegov celotni argument začel z bitjem, ki je že imelo reprodukcijske moči. To je bitje, o čigar evoluciji mora zares izčrpna teorija evolucije podati kakšno poročilo. Sam Darwin se je dobro zavedal, da ni dal nobenega takega poročila. Zdi se mi, da so ugotovitve več kot petdesetih let raziskav DNK zagotovile gradivo za nov in nadvse močan argument za načrtovanje.’’⁷

To je še posebej pomembno, ker je bil dr. Flew do nedavna vodilni zagovornik ateizma, pred smrtjo pa je to prepričanje zavrgel, v grozo ateistične skupnosti.⁸ Eden glavnih dejavnikov pri njegovi odločitvi je bila ogromna kompleksnost celo najenostavnejše samo-reprodukcijske celice. Theodosius Dobzhansky (1900-1975), eden vodilnih evolucionistov 20. stoletja in predan materialist (kljub ruski pravoslavni vzgoji⁹), je uvidel isto reč. Pri komentiranju nastanka življenja je odločno zavrnil teoretike, ki so se za razlago zatekali k naravni selekciji, ker to terja pred-obstoječe življenje :

‘’Pri branju nekatere druge literature o nastanku življenja me skrbi, da niso vsi avtorji uporabili izraza [naravna selekcija] skrbno. Naravna selekcija je diferenčna reprodukcija, perpetuacija organizma. Da bi imeli naravno selekcijo, morate imeti samo-reprodukcijo ali samo-replikacijo in vsaj dve različni samo-replikacijski enoti ali entiteti. … Enostavno rečeno, prosim vas, uvidite, da besed ‘’naravna selekcija’’ ne morete uporabljati ohlapno. Pred-biološka (ang. prebiological) naravna selekcija je kontradikcija izrazov.’’¹⁰

Ko nadaljujemo, bi bilo dobro imeti to razliko v mislih.

Kemijska evolucija

Mnogi evolucionisti bodo skušali odpraviti močne dokaze v tem poglavju s trditvijo, da nastanek življenja iz neživih kemikalij nima ničesar opraviti z evolucijo, in trditvijo, da je abiogeneza pravilni izraz za tisto prvo. Toda njihov kolega evolucionist Gordy Slack jih graja:

‘’Mislim, da je neodkrito trditi, da je nastanek življenja nepomemben za evolucijo. Nič manj relevantno ni kot je veliki pok za fiziko ali kozmologijo. Evolucija bi morala biti sposobna razložiti, vsaj v teoriji, vso pot nazaj do čisto prvega organizma, ki bi se lahko repliciral preko bioloških ali kemijskih procesov. In da bi ta organizem razumeli v popolnosti, bi preprosto morali poznati, kaj je bilo pred njim. Trenutno nikakor nismo blizu tega.’’¹¹

Zoolog in fiziolog (in evolucionist) Gerald Kerkut (1927-2004) je definiral splošno teorijo evolucije (obravnavano tudi v poglavju 1) kot ‘’teorijo, da so vse oblike življenja na svetu izšle iz enega samega vira, ki je prišel iz anorganske oblike.’’¹²

Ta del evolucije zanesljivo ne more biti darvinistični kot trdijo. Pogosto ga imenujejo kemijska evolucija. Na primer, številka revije Scientific American iz septembra 1978 je bila posebej namenjena evoluciji in eden večjih naslovov je bil ‘’Kemijska evolucija in nastanek življenja’’. Tako je bilo zapisano:

‘’J.B.S. Haldane, britanski biokemik¹³, je bil očitno prvi, ki je upošteval, da je bila redukcijska atmosfera, taka brez prostega kisika, potrebna za evolucijo življenja iz nežive organske materije.’’¹⁴

Zvesti privrženec teorij nastanka življenja, Cyril Ponnamperuma, je bil soavtor članka z enakim naslovom, delal pa je na Univerzi v Marylandu, Oddelek za kemijo, v Laboratoriju kemijske evolucije.¹⁵ Podobno je 2011 revijaDiscover izdala posebno številko ‘’Evolution: Rethinking the Story of Life’’ (’’Evolucija: Ponovni razmislek o zgodbi življenja’’), in en članek je bil, seveda, o nastanku življenja.

Enostavna celica?

V Darwinovih dneh je mnogo ljudi pogoltnilo teorijo spontanega nastanka – tj. da je življenje nastalo iz nežive materije. Tedaj je bilo to nekoliko lažje verjeti, ker je bila celična struktura skoraj neznana. Ernst Haeckel, Darwinov nemški ‘’buldog na celini’’, je trdil, da je celica ‘’preprosta kepa beljakovinske kombinacije ogljika’’.¹⁶ Vendar pa za to ni bilo izgovora, kajti celo pred Haecklovim časom je svetlobna mikroskopija zelo napredovala do ravni, ki bi lahko razkrila številne podcelične komponente.¹⁷

Vendar pa je revolucija molekularne biologije zadnje polovice stoletja pokazala, kako celica potrebuje oboje, visoko vsebnost informacij in sredstvo za prenos teh informacij na naslednjo generacijo (reprodukcija).

Informacija proti kemiji

Prejšnje poglavje [o genetiki in DNK, op. prev.] je pokazalo, da DNK shranjuje ogromne količine kodiranih informacij. Sam ateist Richard Dawkins je poudaril:

‘’V eni sami človeški celici je dovolj velika informacijska kapaciteta, da shrani Encyclopaedio Britannico, vseh 30 knjig, in to trikrat ali štirikrat.’’¹⁸

‘’Razlika med življenjem in neživim ni stvar snovi, pač pa informacije. Žive reči vsebujejo ogromne količine informacij. Večina informacij je kodirana v DNK …’’¹⁹

Dawkins veliko tega pojasni z naravno selekcijo, toka kot je bilo pokazano, to ne deluje za prvo živo celico. Torej so razlage omejene na kemijo. Vendar pa v kemiji samih gradnikov DNK ni ničesar, kar bi jih združilo na predeterminirane načine, nič bolj kot sile med molekulami črnila povzročijo, da se združijo v črke in besede. Michael Polanyi (1891-1976), bivši predstojnik fizikalne kemije na univerzi v Manchestru (University of Manchester, Združeno kraljestvo), ki se je preusmeril v filozofijo, je to potrdil:

‘’Kot je razporeditev natisnjene strani tuja (ang. extraneous) kemiji natisnjene strani, tako je bazno zaporedje v DNK molekuli tuje kemijskim silam, delujočim v molekuli DNK. Ta fizikalna nedeterminiranost zaporedja je vir neverjetnosti kakršnegakoli posebnega zaporedja in mu torej omogoča, da ima pomen – pomen, ki ima matematično determinirano vsebino informacij.’’²⁰

Da pojasnimo: informacija v tej knjigi ne temelji na lastnostih molekul črnila na papirju (ali pikslov na zaslonu, če jo berete v elektronski obliki), pač pa na tem, kako so razporejene v črke, v besede, besedne zveze, stavke in odstavke. Polito črnilo ne bo proizvedlo dram Shakespeara! Poleg tega zapazite, da so črke brez pomena, če nekdo ne razume jezika, v katerem so. Na primer: ‘’gift’’ v angleščini pomeni ‘’darilo’’, v nemščini pa ‘’strup’’. Napačni dogovor lahko pomeni napačno sporočilo. Nek nemški prijatelj mi je dejal, da je ob prvem obisku angleško govoreče države mislil, da smo čisto nori, ker imamo povsod ‘’trgovine s strupom’’ (ang. gift shops).

Informacija, ne naključje, je ključ do življenja. Informacija ni naključna, niti ni regularno predvidljiva kot kristali, ki vsebujejo malo informacij. Vodilni evolucionistični raziskovalec nastanka življenja 20. stoletja, Leslie Orgel (1927-2007), je to potrdil:

‘’Žive reči se od ostalega ločijo po svoji specificirani kompleksnosti. Kristali kot je granit ne morejo biti kvalificirani kot živi, ker nimajo kompleksnosti; mešanice naključnih polimerov se ne kvalificirajo, ker nimajo specificiranosti.’’²¹

Vsekakor, informacija je neponovljiva, nepredvidljiva razporeditev signalov, ki jo je možno prebrati in razumeti z nekim pred-načrtovanim sistemom s pred-determiniranim nizom pravil za shranjevanje, branje in interpretacijo navodil. V vseh sodobnih oblikah je informacija ustvarjena z inteligentnim posredovalcem, da bi se preneslo sporočilo. In življenje je osnovano na informacijah. Kot pravi fizik in evolucionist Paul Davies (1946-):

‘’Zdaj vemo, da skrivnost življenja ni v kemijskih sestavinah kot takih, pač pa v logični strukturi in organizacijski razporeditvi molekul. … Življenje je, kot super-računalnik, sistem za procesiranje informacij. … Resnična skrivnost je programska oprema žive celice, ne njena strojna oprema.’’²²

Toda ničesar ne naredi, da bi rešil to skrivnost. Namesto tega nadaljuje: ‘’Kako so neumni atomi spontano spisali svojo lastno programsko opremo?’’ Odgovarja: ‘’Nihče ne ve …’’ in priznava ‘’Ni znanega fizikalnega zakona, ki bi bil sposoben ustvariti informacijo iz niča.’’

Izvor informacij je velikanska Ahilova peta evolucijske teorije. Enostavno ni naravne analogije za njihovo pojavitev. Naključje je nasprotje informacije. To je tudi precizna regularnost (kot v kristalih). Da bi se informacije, ki niso niti naključne niti v neskončnost ponavljajoče, pojavile po naturalistični poti, v odsotnosti pameti ali programirane mašinerije, bi terjalo premostitev tako ogromnih verjetnostnih preprek, da se jih upravičeno imenuje ‘’nemogoče’’.

Alex Williams je to nadalje pojasnil pri apliciranju tega na celične mehanizme:

‘’Polanyi je izpostavil napravam podobne strukture, ki obstajajo v živih organizmih… Tako kot struktura in funkcija običajnih strojnih komponent ne moreta biti pojasnjeni s kovino, iz katerih so narejene, tako struktura in funkcija primerljivih komponent v živem ne moreta bitireducirani na lastnosti ogljika, vodika, kisika, dušika, fosforja, žvepla in elementov v sledeh, iz katerih so narejene. V živih sistemih obstaja brez števila primerov tovrstnih nepoenostavljivih (ang. irreducible) struktur, toda vse delujejo po skupnem načelu, imenovanem ‘’avtopoieza’’ [’’samo-tvorjenje’’, ang. ‘’self-making’’].’’²³

Iz istega članka Williamsa:

‘’Avtopoieza je edinstvena in osupljiva lastnost življenja – ničesar njej podobnega ni v znanem vesolju. Sestavljena je iz hierarhije nepoenostavljivo strukturiranih stopenj. Te vključujejo: (i) komponente s popolnoma čisto kompozicijo, (ii) komponente z zelo specifično strukturo, (iii) komponente, ki so funkcionalno integrirane, (iv) vsestransko reguliran informacijsko gnan sistem, in (v) inverzno-vzročne meta-informacijske strategije za preživetje posameznika in vrste … Vsaka stopnja je zgrajena na stopnji pod njo, ne more pa biti pojasnjena s to nižjo stopnjo. In med osnovno stopnjo (popolnoma čista kompozicija) in naravnim okoljem je nepremostljivo brezno.’’

Torej se specifične oblike biomolekul ne more napovedati iz lastnosti vodika, kisika in ogljika. Podobno se reda črk DNK ne more napovedati iz kemijskih lastnosti posameznih črk. Na vsaki stopnji je nepremostljiva vrzel. Williams vsako vrzel povezuje s Polanyijevo neverjetnostjo in je podrobno obravnaval mnogo takih vrzeli med živimi in neživimi sistemi. Te vrzeli predstavljajo naslednjo Ahilovo peto za evolucijsko misel. Misliti, da je naravni svet nekako našel pot okoli njih, je sorodno veri, da bi vsi atomi vodika lahko po naključju nenadoma tvorili ravno črto od enega konca vesolja do drugega. Jasno je, da se to ne bo nikoli zgodilo, četudi je konceptualno mogoče. To je srž ideje Polanyijeve neverjetnosti.

Problem kokoši in jajca noče izginiti

Izredno je, da je ta dekodirni mehanizem, ki prevaja DNK ‘’jezik’’, sam kodiran v DNK, kar je resnični problem ‘’kokoši in jajca’’. Vidni filozof znanosti, Sir Karl Popper (1902-1994), je poudaril:

‘’To, zaradi česar je izvor življenja in genetične kode tako vznemirljiva uganka, je naslednje: genetična koda je brez biološke funkcije, razen če se jo prevede; to je, razen če vodi do sinteze proteinov, katerih struktura je določena v kodi. Toda … mašinerija, s katero celica … prevede kodo, sestoji iz najmanj petdesetih makromolekularnih komponent, ki so same kodirane v DNK. Torej koda ne more biti prevedena, razen z uporabo določenih produktov njenega prevoda.

To predstavlja krog, ki zbega; izgleda kot zares brezizhoden krog za vsak poskus, da bi oblikovali model ali teorijo nastanka genetične kode.

Torej smo lahko soočeni z možnostjo, da nastanek življenja (kot nastanek fizike) postane nepremagljiva ovira za znanost in ostanek vseh poskusov, da bi biologijo reducirali na kemijo in fiziko.’’²⁴

Čeprav je Popper to napisal pred štirimi desetletji, izvor genetske kode ostaja prav takšna skrivnost kot tedaj. Dawkins je leta 2009 priznal:

‘’Kavelj 22 (ang. ‘’Catch-22’’, naslov Hellerjeve knjige, op. prev.) nastanka življenja je ta: DNK se lahko replicira, toda potrebuje encime, da katalizirajo proces. Proteini lahko katalizirajo formiranje DNK, toda potrebujejo DNK, da specificira pravilno zaporedje aminokislin.’’²⁵

Zares, izvor genetske kode je brezizhoden krog: proteinske naprave so potrebne, da berejo DNK, toda navodila za izgradnjo teh proteinskih naprav so zakodirane v DNK. Poleg tega porabljajo energijo, kar terja ATP, narejene z nano-motorjem ATP sintaze. Toda tudi ta je zakodiran v DNK, kar dekodirajo naprave, ki potrebujejo ATP! Proteini so naprave in DNK je reprodukcijski material, toda oboje je potrebno istočasno, da bi celica sploh lahko delovala. In, seveda, to bi bilo brez smisla, če ne bi bilo nobenih informacij, ki jih je treba reproducirati.

Osupljive naprave, ki sodelujejo pri dekodiranju DNK

Naprava za prepisovanje in odvijanje (ang. transcription and scrunching machine)

Že začetno kopiranje pravilnega odseka DNK za kodiranje proteinov v mRNK terja zapleteno mašinerijo. To vključuje encim, imenovan RNK polimeraza, ki sestoji iz štirih proteinskih verig. In drug protein je potreben, da RNK polimerazi pove, kje naj začne brati DNK podlogo za prepisovanje. Encimski kompleks se nato premika vzdolž DNK vlakna (oz. ‘’vrvi’’) in dodaja ustrezne RNK črke, eno po eno, predno se ustavi na natančno pravem mestu.

Richard Ebright in njegova ekipa z Rutgers University so odkrili še več zamotanosti v tem procesu transkripcije.²⁶Zares, ta prepisana mRNK je prevedena v proteine v zapletenih napravah, imenovanih ribosomi.

DNK ima dvoje vrvi in samo ena od teh se kopira, zato jo je treba odviti za kopiranje. Naprava za kopiranje, imenovana RNK polimeraza (RNKP, ang. RNAP), se najprej pritrdi na začetek gena (tj. zaporedje za kodiranje proteinov). Zasidrana RNKP nato odvije DNK-to je odmotavanje (ang. scrunching).²⁷ To odvije dvojno vrv, tako da iz ene izmed vrvi lahko nastane mRNK kopija. Poleg tega odmotavanje shrani energijo; podobno kot navijanje gumijastega traku pri otroškem letalu (ang. rubber-powered airplane). In prav kot pri igrači, se ta energija sčasoma sprosti , pri čemer se naprava odlepi od svoje začetne točke in poleti naprej. To tudi previje nazaj nenavito DNK (ang. ‘’unscrunching’’), ki potem izide iz zadnjega dela naprave.

Prevajanje in ribosom

Ribosom je ključna naprava v celici, ki bere informacije na mRNK in jih spreminja v proteine. Celo v ‘’enostavni’’ bakteriji, kakršna je E. coli, ki živi v vašem črevesju, ribosomi tvorijo 50 različnih proteinov in tri različne ribosomske RNK (ang. rRNAs). V kompleksnejših organizmih s celičnim jedrom (evkarionti), je vključenih 73 različnih proteinov in 4 rRNK. Eden izmed strokovnjakov je dejal:

‘’Ribosom je, skupaj s svojimi dodatki (ang. accessories), verjetno najbolj dovršena naprava izmed vseh narejenih. Vse njegove komponente so aktivne in gibljive, in je okolju prijazen, saj proizvaja le GDP in fosfat.’’²⁸

Ribosom tudi poskrbi, da protein raste linearno. Izven naprave bi rastoča veriga peptidov zlahka tvorila neželene stranske veje, pri čemer stranske skupine reagirajo med sabo (npr. aminokislini asparaginska (ang. aspartic) kislina in glutaminska (ang. glutamic) kislina imata vejo –COOH, ki bi lahko reagirala z vejo –NH₂ na lizinu ali argininu). Pri industrijski sintezi peptidov je stranske skupine treba blokirati z zaščitnimi skupinami (ang. protecting groups), ko je sinteza končana, pa jih treba odblokirati z odstranitvijo teh skupin. Toda v domnevni prvobitni juhi ni bilo organskih kemikov, ki bi to storili ob pravem času. Torej je naturalistični nastanek življenja še toliko bolj problematičen, ko upoštevamorealno kemijo. Življenje temelji na molekulah (DNK, RNK, proteini), ki niso proizvedene izven specialno urejenih kemijskih sistemov (kemijske tovarne, vključno z živimi celicami). Ni življenja brez ribosomov. Zares, življenje ni niti domnevno mogoče brez njih, saj osnovna kemija preprečuje ponavljajoče se formiranje proteinov brez kompleksnih sistemov za kontrolo procesov, kar ribosomi zagotavljajo za vse življenje.

Prenašalna (ang. transfer) RNK

Transfer RNK (tRNK) molekule so ključni prilagojevalci (adapterji, ang. adaptors), oblikovani kot štiriperesna detelja, in odgovorni za prenos posameznih aminokislin na mesto, kjer so dodane novemu proteinu. Tvorijo približno 80 nukleotidnih črk, tri izmed njih so imenovane antikodon. Antikodon se ujema s pripadajočimi tremi črkamikodona na mRNK. Tako molekule tRNK dodajo prave aminokisline na pravo mesto rastoče peptidne verige.

Poleg tega mora biti vsaka aminokislina aktivirana, da premaga energijsko prepreko, ki naravno preprečuje povezovanje sosednjih aminokislin v raztopino. Energija za ta proces prihaja iz ATP (kot je pojasnjeno spodaj). Nato poseben encim, imenovan aminoacil-tRNK sintetaza (aaRS), poveže vsako aminokislino v dveh korakih k pravi tRNK. Potrebnih je minimalno 20 aaRS encimov, vsaj eden za vsak tip aminokisline. Kakršnakoli tukajšnja napaka bi uničila sporočilo in s tem ves namen genetične kode.

Molekule adapterjev tRNK morajo imeti popolnoma ustrezno geometrijo, da zagotovijo naslednje: (1) držijo aminokisline v poziciji, kjer lahko tvorijo peptidno vez, in (2) postavijo antikodon na pravo mesto mRNK. Pravilna geometrija adapterjev deluje samo v kontekstu ribosomov (morali so se evolucijsko razviti skupaj, kar je problematično do meje nemogočega, ali pa jih je skupaj oblikoval brilijantni Načrtovalec). Vsakršno domnevno pred-ribosomsko življenje ne bi potrebovalo specifične geometrije, od kod se je torej vzela? Poleg tega hipotetični evolucijski adapterji lahko ovirajo drug drugega in mRNK.²⁹Ribosom daje celici kontrolirano okolje s specifično geometrijo, v kateri se odvije delikatna, a nujna naloga.

@ Slika: Kako deluje genetska koda. Trije specifični nukleotidi na mRNK (kodon) vzajemno delujejo s svojimi sorodnimi nukleotidi na tRNK (antikodon). Ker tRNK-ji z različnimi antikodoni nosijo različne aminokisline, zaporedje nukleotidov na mRNK določa urejenost aminokislin v končnem proteinu. Vsak tRNK napaja aminoacil tRNK sintetaza, ki uporablja ATP (ni prikazano na sliki). Vir: creation.com/gencode

Nadalje, tRNK adapterji se morajo biti sposobni odklopiti, ko se aminokislina spoji s koncem rastočega proteina. Ribosom premika mRNK kot zobato kolo, energija za odklop pa prihaja iz druge molekule za hrambo energije, iz GTP (gvanozin trifosfat), ki jo proizvaja kompleksna, tesno integrirana in regulirana naprava.³⁰

Zapomniti si velja, da je to neverjetno kompleksen sistem. Kako bi kaj takega lahko nastalo slučajno po naključni kemijski reakciji v prvobitni juhi? Razumevanje osnovne kemije postavlja na proces evolucijsko razvijajočega se sistema preveč omejitev in ugovorov.

Dvojna sita: napredne kemijske naprave

Aminoacil tRNK sintetaze (aaRS) so posebni encimi (proteinske naprave), ki izvajajo osupljive reakcije. Sposobni so razločevati med aminokislinami, ki so si kemijsko zelo podobne (npr. levcin in izolevcin, ki ju je še prav posebej težko ločiti v laboratoriju).³¹Toda njihove majhne razlike v pomembnih biomolekulah lahko pomenijo razliko med življenjem in smrtjo.

Vendar pa jih je aaRS za izolevcin sposoben razločevati izredno dobro, s stopnjo napake, ki znaša le eno napako v 40.000 primerih. To doseže z mehanizmomdvojnega sita: eno sito zavrne prevelike aminokisline, medtem ko drugo zavrne tiste, ki so premajhne.³² 

@ Slika: Mehanizem dvojnega sita za izolevcil-tRNK sintetazo. Hidrolitično urejanje (ang. hydrolytic editing) zmanjšuje stopnjo napak za napačno aktivacijo valina s pričakovane vrednosti med 1 od 10 in 1 od 100 na vrednost 1 od 40.000. (Fersht, A.R., Sieves in sequence, Science 280(5363):541 (komentar na Nurekiet al., ref. 32), 1998.

Čaperoni (ang. chaperones)

Celo proteinska veriga, ki se formira v ribosomu, ni dokončan produkt. Da izvaja svojo funkcijo v celici, vključno z encimi, ki so obravnavani v nadaljevanju, mora biti protein pravilno zložen v svojo kompleksno tridimenzionalno obliko. Končno konfiguracijo proteina, ki je rezultat posebnega zaporedja DNK, večinoma določajo celične naprave, imenovane čaperonini (ang.chaperonins); to so sodčasto oblikovani proteini, ki pomagajo pri zlaganju drugih proteinov.³³ Brez čaperoninov se pomemben protein lahko narobe zloži, na primer v smrtonosni prion. To je verjetni vzrok smrtonosne možganske bolezni Creutzfeldt – Jakob in bolezni BSE, znane kot bolezen norih krav.

Čaperonini tudi omejujejo evolucijski ‘’napredek’’, saj zavračajo narobe zložene proteine in torej postavljajo mejo količini dovoljenih sprememb. Da bi se nov protein lahko razvil evolucijsko, bi nujno moral iti skozi konformacijske spremembe, od katerih bi nekatere proizvedle kaotične gube in ovinke v zgradbi. Še več, moral bi tudi uiti ali najti pot mimo čaperoninskega filtra, načrtovanega posebej za to, da se znebi narobe zloženih proteinov. Te naprave za zlaganje proteinov so ubikvitarne [nahajajo se povsod, op. prev.] v živih organizmih. Kako so se višji organizmi evolucijsko razvili, ko je čaperonine začelo uporabljati zgodnejše življenje? In kako so se prvi čaperonini pravilno zložili brez predhodnih čaperoninov?³⁴

Najmanjši motor na svetu: ATP sintaza

Naslednji encim, ki je ključen za življenje, is ATP sintaza, ki proizvaja ATP (adenozin trifosfat), energijsko valuto telesa. Energija je bistvena za življenje in vsa živa bitja kot svojo energijsko valuto uporabljajo ATP.³⁵Vendar pa imajo vse žive stvari, celo bakterije in arheje, motorje ATP sintaze.³⁶ Zaradi tega je ATP sintaza verjetno najbolj vseprisoten proteinski sestav na Zemlji.

Dejstvo je, da človeško telo proizvede približno za svojo težo ATP-ja vsak dan, kar naredijo trilijoni omenjenih motorjev. To se zelo hitro porablja, saj poganja vitalne biokemijske reakcije, vključno s sintezo DNK in proteinov, krčenje mišic, in transport hranil ter živčnih impulzov. Organizem brez ATP je kot avto brez goriva, in nekateri strupi (npr. cianid) delajo tako, da zaustavijo proizvodnjo ATP.

Omenjeni motor stisne dve komponenti ATP-ja (ADP in fosfat) pri dovolj veliki energiji, da nastane ATP. Nato odvrže ATP in se pripravi, da sprejme nov ADP in fosfat. Ta motor deluje s približno 10.000 obrati na minuto (10.000 rpm) in vsak vrtljaj proizvede 3 molekule ATP.

@ Slika: Celotna naprava ATP sintaze z individualno proizvedenimi proteinskimi podenotami, označenimi z grškimi črkami (α do ε). Puščica kaže tok H⁺ ionov (protonov) skozi poseben predor v ATP sintazi. To inducira mehansko gibanje, kar prisili os in osnovo, da se vrtita skupaj kot turbina. Skoraj 100% vrtilne gibalne količine se pretvori v kemijsko energijo in formiranje ATP molekul! Trije ATP-ji se proizvedejo na vsakih 10 protonov. (Prirejeno po: Kanehisa Laboratories, www.genome.jp/kegg)

V resnici gre za dva motorja v enem. Zgornja polovica (imenovana F₁-ATPaza) ima tri dele, od katerih je vsak svoja ATP tovarna. Spodnjo polovico, F_O,³⁷ neposredno poganja električni tok, ki ima pozitivni naboj (tok protonov), namesto negativnega naboja (tok elektronov), kakršen poganja motorje, ki jih mi izdelujemo.³⁸ Toda odkrita je bila še ena podrobnost, ki se tiče tega, kako so ti motorji povezani in kako so sestavljeni.³⁹ Nedavno delo kaže, da gre tudi za najbolj učinkovit motor na svetu – dejansko je učinkovit toliko, kolikor dopuščajo zakoni fizike. Raziskovalci so zaključili: ‘’Naši rezultati kažejo na 100 % energetsko učinkovitost (ang. free-energy transduction efficiency) in tesno mehanokemijsko spajanje (ang. coupling) F₁-ATPaze.’’⁴⁰ Ni čudno, da je celo strogo sekularna revijaNature te motorje imenovala ‘’pravi stroji ustvarjanja (ang. real engines of creation)’’.⁴¹

Encimi

ATP sintaza in aminoacil-tRNK sintetaza sta le dva izmed mnogih tipov proteinov, ki jih imenujemo encimi. To so biološki katalizatorji, ki pospešujejo vitalne kemijske reakcije, ne da bi bili ob tem sami porabljeni. Življenje potrebuje encime, ki so ekstremno učinkoviti, sicer bi bilo preživetje nemogoče, saj bi bile brez njih mnoge reakcije, ki so bistvene za življenje, daleč prepočasne za obstoj življenja.⁴²

Super-katalizatorji

Za dober primer ekstremno učinkovitega encima je Richard Wolfenden leta 1998 pokazal,⁴³ da bi ‘’absolutno esencialna reakcija tvorbe gradnikov DNK in RNK v vodi potrebovala 78 milijonov let’’⁴⁴, a se je odvila 10¹⁸-krat hitreje⁴⁵ zaradi delovanja encima.⁴⁶ Ta encim je za svoje delovanje potreboval posebno, natančno definirano strukturo.⁴⁷

Leta 2003 je Wolfenden odkril fosfatazo, ki katalizira hidrolizo (razcep) fosfatnih vezi, kar pospeši reakcijo za 10²¹-krat, torej celo za 1000-krat bolj kot prej omenjeni encim! Ta encim omogoči, da se reakcije, ključne za celično signaliziranje in regulacijo, izvršijo v stotinki sekunde. Brez encima bi ta esencialna reakcija potrebovala trilijon let, kar je skoraj stokrat več celo od evolucijsko predpostavljene starosti vesolja (okoli 15 milijard let)!⁴⁸ In vendar ti encimi, kakor tudi vsi ostali zgoraj navedeni procesi, morajo obstajati v čisto prvi celici, ki se replicira, da bi ta celica lahko preživela in prenesla DNK naprej, in DNK mora kodirati prav te proteine, ki so potrebni za te procese!

Implikacije

Wolfenden je dejal:

‘’Brez encimov nikakor ne bi bilo življenja, ničesar od mikrobov do ljudi. Lahko smo začudeni nad tem, kako je naravna selekcija delovala na tak način, da je proizvedla protein, ki je bil v izhodišču (ang. that got off the ground as) primitivni katalizator za tako nenavadno počasno reakcijo.’’⁴⁹

Toda to je čudna mrtva točka. Kot je bilo poudarjeno prej, naravna selekcija ni mogla biti operativna preden je bilo življenje, saj, kot pravi navedek, življenje ni moglo delovati brez teh encimov, ki tako zelo pospešujejo vitalne reakcije. Nastanek življenja je bil že od začetka obsojen na propad zaradi zakonov kemije!

Najbolj enostavno življenje, ki je še možno?

Kot da to ni dovolj, je glavni problem nastanka življenja vprašanje informacij in ne kemije. Celo najenostavnejše izmišljeno življenje bi imelo ogromno vsebnost informacij. Bakterija Mycoplasma genitaliumima najmanjši znani genom izmed vseh znanih organizmov (virus ne šteje, ker sta njegovo razmnoževanje in izgradnja popolnoma odvisna od naprav bolj kompleksnih celic [gostitelja virusa, op. prev.])⁵⁰ Mycoplasma vsebuje 482 genov, ki obsegajo 580.000 baz.⁵¹ Seveda so ti geni funkcionalni samo s pred-obstoječimi napravami za prevajanje in replikacijo, celično membrano itd. Toda Mycoplasma genitalium nima celičnih sten in lahko preživi samo z zajedanjem kompleksnejših organizmov (npr. živi v celicah dihalnega sistema in v urogenitalnem traktu ljudi), ki zagotavljajo številna hranila, ki jih ne more proizvesti sama. Dejansko je videti, da se je ta organizem pojavil preko izgube genetskih informacij, zaradi česar je odvisen od gostitelja.⁵²

Mikoplazme so zelo enostavne bakterije (čeprav še vedno kompleksne). Ali bi se lahko pojavilo kaj ‘’enostavnejšega’’? Pred desetletjem je raziskovalec Eugene Koonin, ki se je zanimal za nastanek umetnih bioloških organizmov, skušal izračunati skrajni minimum, ki je potreben za živo celico. Njegovo delo je temeljilo na mikoplazmah, in ocenil je, brez kolikšnega števila genov bi shajale celo te enostavne celice. Njegova skupina je prišla do rezultata 256 genov.⁵³

Dvomili so, ali bi tako hipotetično bitje lahko preživelo dolgo, saj bi tak organizem lahko zgolj popravil DNK okvaro, nič več ne bi mogel uglaševati sposobnosti preostalih genov, ne bi bil sposoben prebaviti kompleksnih spojin, in bi potreboval izdatno zalogo organskih hranil v svojem okolju.

Ni presenečenje, da je raziskava, ki je sledila, to številko popravila na izrazito višjo. Ta novi hipotetični minimalni genom sestavlja 387 genov za kodiranje proteinov in 43 genov za kodiranje RNK.⁵⁴

Članek v New Scientist iz leta 2009 pravi:

‘’Ni dvoma, da je skupni prednik imel DNK, RNK in proteine, univerzalno genetsko kodo, ribosome (tovarne za izgradnjo proteinov), ATP in encim s protonskim pogonom za proizvodnjo ATP. Podrobni mehanizmi za branje DNK in pretvorbo genov v proteine so tudi bili na pravem mestu. Skratka, zadnji skupni prednik vsega življenja izgleda precej podoben moderni celici.’’⁵⁵

Leta 2011 so evolucijski biologi, ki so diskutirali o tem hipotetičnem zadnjem univerzalnem skupnem predniku (ang. Last Universal Common Ancestor, LUCA) podobno uvideli, da taka reč ne bi mogla biti enostavna. Prav nasprotno, vseboval bi ‘’univerzalne organele’’ za shranjevanje visokoenergijskih spojin, imenovanih pirofosfati; prejšnja dogma je pravila, da bakterije nimajo organel.⁵⁶ Poročilo pravi:

‘’Raziskovalci poročajo, da novi dokazi kažejo, da je bil LUCA vendarle sofisticiran organizem s kompleksno strukturo, prepoznavno kot celico.’’⁵⁷

Nobena od simulacij nastanka življenja se temu skrajnemu minimumu še zdaleč ne približa.

Se je ta kompleksnost lahko pojavila po naključju?

Naravna selekcija ne more delovati brez samo-vzdržnega razmnoževalnega sistema. Torej se ne moremo sklicevati nanjo, da pojasni to minimalno stopnjo kompleksnosti. Vse, kar evolucionisti imajo, je naključje. To je podvrženo precej enostavnim izračunom verjetnosti.

Informacijski teoretik Hubert Yockey je izračunal, da bi bila za bazen čistih, aktiviranih bioloških aminokislin (kar je veliko radodarnejše kot hipotetična ‘’prvobitna juha’’) skupna količina informacij, ki bi lahko bile proizvedene celo po milijardi let poskušanja z napakami (ang. trial and error), kot postavljajo evolucionisti, samo majhen polipeptid, dolg 49 ostankov aminokislin.⁵⁸ To je približno 1/8 velikosti (in torej informacijske vsebnosti) tipičnega proteina, vendar pa zgoraj opisana hipotetična enostavna celica potrebuje najmanj 387 proteinov (vse predhodno kodirane v DNK!), pa še to bi ji dopuščalo le to, da živi v zelo specifičnem in nespremenljivem okolju s stalnim dotokom bogatih hranil in biomolekul. Poleg tega Yockeyeva ocena radodarno predpostavlja, da bi bilo možno premagati številne kemijske ovire, kar je ogromna predpostavka, kot bo pokazano kasneje.

Druga možnost je, da se izračuna verjetnost naključne tvorbe DNK zaporedij za vsakega izmed teh proteinov. Vsekakor obstaja nekaj možnega odklona v zaporedjih za številne proteine, ne pa okoli aktivnih mest. Celo evolucijski pisci implicitno priznavajo, da so nekatera zaporedja bistvenega pomena. Imenujejo jih ‘’shranjena’’ (ang. ‘’conserved’’)-tj. zaporedje je bilo tako ključnega pomena, da ga je naravna selekcija shranila, tako da je odstranila variante, ki so se pojavile v evolucijski zgodovini. Shranjeni celi proteini vključujejo: histone, ki delujejo kot tuljave, okoli katerih se DNK zavije v kromosome, ubikvitin, ki je ubikvitaren v organizmih, razen bakterijah, in je ključnega pomena pri označevanju neželenih proteinov za uničenje,⁵⁹ ter kalmodulin, ubikvitarni protein, ki veže kalcij in ima skoraj vse izmed svojih 140 do 150 aminokislin ‘’shranjenih’’.

Naslednji izračun bo zelo radodaren do evolucionistov. Pretvarjali se bomo, da se za vsak posamezni encim shrani le 10 aminokislin in da obstaja nek mehanizem, s katerim se v raztopini aminokisline spajajo v dolge verige (to jepretirano radodarno, kajti voda stalno hidrolizira peptidne vezi v raztopini):

20 aminokislin

387 proteinov za najenostavnejše možno življenjev povprečju

10 shranjenih aminokislin

Torej: verjetnost znaša 20^-3870 = 10^{-3870 log 20} =10^-5035

To pomeni en zadetek izmed poskusov, ki jih predstavlja število 1 s preko 5.000 ničlami. Torej bi bilo težje kot v prvem poskusu uganiti kodo PIN s 5.000 številkami.⁶⁰ In vendar brez te popolnoma naključne zbirke življenje ni možno. Tu ne gre za vprašanje počasnega izgrajevanja pred-živečih kemikalij, saj je to najenostavnejša oblika življenja po trditvah tistih, ki verjamejo, da je življenje lahko nastalo iz kemijske juhe.

Mnogo evolucionistov trdi, da je vse možno, če predpostavimo dovolj časa. Toda, ali je čas res ‘’junak zgodbe’’? Ne. Obstaja namreč:

10⁸⁰ atomov v vesolju

10¹² atomskih interakcij na sekundo

10¹⁸ sekund od nastanka vesolja, sodeč po zmotni teoriji velikega poka

Torej: možnih je samo 10¹¹⁰ interakcij.

To je ogromna številka, toda v primerjavi s številom poskusov, potrebnih, da bi imeli razumno možnost tvorbe pravega zaporedja nukleotidov, potrebnih za kodiranje zahtevanih proteinov, ki jih terja najenostavnejše življenje, ki si ga lahko zamislimo, je ta številka absurdno majhna. Celo z danimi reakcijami bi obstajala le ena možnost izmed 10⁴⁹²⁵. Ta števila so tako ogromna, da so skoraj brez pomena. Poudarek je na ponazoritvi statistične nemožnosti (onkraj ‘’neverjetnosti’’) nastanka življenja iz neživih kemikalij.

Slavni kozmogonist, Sir Fred Hoyle (1915-2001), je zavrgel svoj ateizem, ko se je zamislil nad absurdno majhnimi verjetnostmi:

‘’Verjetnost formiranja življenja iz nežive materije je ena proti številu s 40.000 ničlami… To je dovolj, da pokoplje Darwina in celotno teorijo evolucije. Ni bilo prvobitne juhe, ne na tem ne na kakšen drugem planetu, in če začetki življenja niso bili naključni, so torej morali biti produkt namenske inteligence.’’⁶¹

Samo-replikacijske molekule?⁶²

Da bi skušali zagrabiti za roge tako Popperjevo dilemo (predstavljeno zgoraj), kakor tudi zgornjo analizo minimalne kompleksnosti življenja, nekateri evolucionisti teoretizirajo, da bi ena vrsta molekul lahko izvedla tako vlogo katalizatorja, kakor tudi vlogo reprodukcije. Običajno izbirajo med nukleinskimi kislinami (RNK) in proteini.

Toda celo zdaj evolucionisti morajo priznati, da je RNK zares neučinkovit katalizator in da so proteini neučinkoviti replikatorji. Noben RNK encim se še zdaleč ni približal učinkovitosti proteinskih encimov, potrebnih za živa bitja, kakršni so ti, ki jih je analiziral dr. Wolfenden, in življenje, kot ga poznamo, ni možno brez takih učinkovitosti. Prav tako nima smisla teoretizirati o možnih alternativnih oblikah življenja, saj moramo pojasniti življenje, kot ga vidimo tukaj, na planetu Zemlja, in to življenje zanika naturalistične zgodbe o nastanku. Evolucionisti priznavajo, da ribocimi (RNK encimi, proizvedeni z laboratorijskimi poskusi) niso učinkoviti encimi; nikoli ne bi mogli doseči učinkovitosti encimov, potrebnih za življenje. Podobno je celo Dawkins moral priznati:

‘’Darwin je v svojem odstavku o ‘toplem malem jezercu’ ugibal, da je bil ključni dogodek pri nastanku življenja morda spontani nastanek proteina, toda izkaže se, da to obeta manj kot večina Darwinovih idej. … Toda obstaja nekaj, pri čemer so proteini izrazito slabi, in to je Darwin spregledal. So popolnoma brezupni pri replikaciji. Ne morejo narediti kopije sebe. To pomeni, da ključni korak pri nastanku življenja ni mogel biti spontani nastanek proteina.’’⁶³

Obstajajo še nadaljnje ogromne kemijske težave za obe vrsti modelov, tiste, ki začenjajo z RNK, in modele, ki začenjajo s proteinom. Zares, zagovorniki enega so pogosto najostrejši kritiki drugega. Dejansko pa imata obe strani prav v svojih kritikah, zatorej se življenje nikakor ni razvilo iz kemikalij!

‘’Svet RNK’’

Zelo popularna ideja, da je življenje v svojem izhodišču temeljilo na RNK, sega v leto 1967, ko je Carl Woese predlagal, da RNK ni samo reproduktivna, temveč da lahko deluje tudi kot katalizator in da torej lahko izvede obe vlogi.⁶⁴ Thomas Cech in Sidney Altman sta neodvisno pokazala, da nekatera zaporedja RNK imajo katalitične učinke. Leta 1989 sta za ‘’odkritje katalitičnih lastnosti RNK’’ dobila Nobelovo nagrado za kemijo.⁶⁵

Odkritje takihribocimov je mnoge evolucioniste spodbudilo, da so postulirali RNK svet. Trdijo, da je bilo prvo življenje sestavljeno večinoma iz RNK, ki se je bila sposobna reproducirati in izvesti številne funkcije, ki jih danes izvajajo encimi. Richard Dawkins je včasih zagovornik te ideje.⁶⁶

Toda hipoteza RNK sveta ima številne probleme:⁶⁷

RNK je dejansko zelo kompleksna molekula. Trditi, da je lahko nastala iz prvobitne juhe, je plod domišljije.

RNK je celo manj stabilna kot DNK, pa že DNK je ekstremno nestabilna (glej spodaj).

Celo gradniki RNK (nukleotidi) so sami zase kar kompleksne molekule in niso mogli nastati v prvobitni juhi. Da se jih proizvede v laboratoriju, je potrebna znatno kompleksna kemija.

 @ Slika: Da nastane protein, se morajo aminokisline povezati s peptidno vezjo, pri čemer eliminirajo molekulo vode. Toda obstaja veliko večja tendenca, da se zgodi nasprotno. To bi bil še večji problem v vodi.

Eksperimenti z razelektritvami, kakršen je Miller – Urey poskus, ne proizvedejo citozina, baze RNK/DNK. Sam citozin, četudi bi bil lahko narejen, je preveč nestabilen, da bi se lahko dovolj akumuliral, da bi bil uporaben, celo v domnevnem geološkem dolgem obdobju, saj je njegova razpolovna doba za dekompozicijo 340 let pri 25°C.⁶⁸

Celo enostavnejši gradniki RNK so izven celice nestabilni. Razpolovni čas riboze je samo 44 let pri pH = 7 in 0°C. Pri višjih temperaturah je še slabše (npr. 73 minut pri 100°C).⁶⁹ In RNK baze se zelo hitro uničijo v vodi pri 100°C, kar je problem za teorije ‘’toplih mlak’’ in hidrotermalne teorije.⁷⁰ Adenin in gvanin imata razpolovno dobo okoli enega leta, uracil približno 12 let, citozin pa samo 19 dni.⁷¹ 

Tako kot zgoraj omenjene aminokisline, tudi nukleotidi ne polimerizirajo spontano; morajo biti aktivirani. Nadalje, razmere, ki so optimalne za pospeševanje polimerizacije, pospešujejo tudi degradacijo ribocimov in podlag, ki so potrebne, da proces deluje.⁷² Celo še slabše, zaradi vseprisotnega procesa hidrolize (razbijanje dolgoverižnih biomolekul) je voda v splošnem sovražnik polimerizacije.⁷³ 

Kemijske reakcije, ki tvorijo nukleotide, proizvajajo kiralne (zrcalna slika) molekule. Vsaka molekula, ki vsebuje ogljik in ima štiri stranske verige, ima lahko ‘’levo-ročno’’ in ‘’desno-ročno’’ obliko (glej sliko), in vsaka reakcija v prvobitni juhi bi generirala 50:50 mešanico obeh oblik.⁷⁴ Da se naredi veriga nukleotidov, ki se lahko zvije v spiralo (kar je potrebno za stabilnost in replikacijo), mora biti vsa množica ekskluzivno ‘’eno-ročna’’ (ali homokiralna). Vseh pet nukleotidnih baz (A, C, G, T in U) je desno-ročnih, in taki so tudi vsi sladkorji, uporabljeni v hrbtenici DNK. Zanimivo je, da so vse aminokisline, uporabljene v živem, levo-ročne. Zaradi potrebe po homokiralnosti lahko že majhna frakcija napačno-ročnih molekul ustavi replikacijo RNK v živih in celo v umetnih sistemih.⁷⁵ 

@Slika: Dva enantiomera posplošenih aminokislin, kjer je R poljubna funkcionalna skupina (razen H)

Četudi bi se taki polimerilahko oblikovali, kar bi prvič moralo biti brez pred-obstoječe osnove (oz. šablone, ang. template), bi se potem morali biti sposobni replicirati. Ta replikacija bi morala biti točna, sicer bi izgubila sleherno informacijo, ki bi jo uspela pridobiti po naključju. Celo 96,7 % točnost, kot v enem zelo hvaljenem primeru⁷⁶, nikakor ne bi bila dovolj dobra – rezultat bi bil katastrofa napak. Človeška DNK replikacija ima stopnjo napak približno eno napako na vsako milijardo, zahvaljujoč dobro načrtovenemu, dovršenemu mehanizmu za korekcijo napak.

Če bi take samo-replikacijske RNK molekule bile osnova prve oblike življenja, bi morale imeti vse funkcije, potrebne za ohranitev (vzdrževanje) organizma. Toda za RNK ni pokazano, da bi bila sposobna česarkoli, razen omejenega nabora kemijskih reakcij.

Povrh vsega, kako naj bi tak RNK organizem sploh lahko omogočil vzpon modernega organizma s proteinskimi katalizatorji, kodiranimi za reprodukcijo DNK? To terja povsem drugo plast mehanizma za dekodiranje⁷⁷ in bi potrebovalo neverjetni prehod iz RNK na DNK/proteinsko osnovano shranjevanje in uporabo informacij.

Ker je fosfat bistvena sestavina nukleinskih kislin, je bistveni prosti fosfatni ion (PO₄^3-), toda raziskovalci RNK sveta tipično uporabijo koncentracijo, ki je okoli milijon-krat večja od te, ki jo danes najdemo v morju. V naravi se fosfat hitro obori zaradi obilja kalcijevih (Ca²⁺) in magnezijevih (Mg²⁺) ionov, torej bi bil v vseh znanih in teoretičnih scenarijih⁷⁸ vezan v netopne trdne snovi.

Ni čudno, da je eden vodilnih raziskovalcev modelov RNK sveta, Gerald Joyce, zapisal:

‘’Najbolj razumna predpostavka je, da se življenje ni začelo z RNK. … Prehod na RNK svet je, tako kot nastanek življenja v splošnem, poln negotovosti in trpi zaradi pomanjkanja eksperimentalnih podatkov.’’⁷⁹

Drug kemijski evolucionist, Robert Shapiro, je po tem, ko je pokazal, da ni verjetno, da bi bil eden izmed gradnikov RNK komponenta prvobitne juhe, dejal:

‘’dokazi, ki so zdaj na razpolago, ne podpirajo ideje, da je bila RNK ali alternativni replikator, ki uporablja sedanji nabor RNK baz, prisotna na začetku življenja.’’⁶⁸

Pomanjkanje slehernega izvedljivega začetnega scenarija nastanka življenja je boleča Ahilova peta evolucijske teorije. Ne gre za to, da smo nekaj spregledali. Ne gre za to, da morda česa še ne razumemo. Čeprav so te stvari zanesljivo resnične, vse, kar vemo o fiziki, kemiji in verjetnosti, kaže stran od nastanka življenja iz anorganskih kemikalij.

Ideje, ki začenjajo s proteini

Starejša teorija kemijske evolucije je predlagala, da so se najprej pojavili proteini. To je bilo podkrepljeno z ogromno propagando znanih Miller – Ureyevih poskusov v 1950ih letih.

Poskusi Miller – Urey

Stanley Miller (1930-2007) je bil diplomski študent Harolda Ureya (1893-1981), ki je leta 1934 dobil Nobelovo nagrado za kemijo za odkritje devterija (težki vodik).⁸⁰ Miller in Urey sta zatesnjeno stekleno pripravo napolnila z redukcijskimi plini metanom, dušikom in vodikom (izločila pa staoksidacijske pline, kot je kisik). Priključila sta tudi steklenico vrele vode, s čimer sta zagotovila zalogo vode in poganjala pline v krogotok mimo 60.000 voltne iskrilne naprave, ki je služila kot simulacija strele. Mešanica plinov je potovala tudi skozi vodno hlajeni kondenzator, tako da so bili produkti reakcij lahko zbrani, ko so padali v vodno past spodaj.

@ Slika: Shema Miller – Urey poskusa

Po enem tednu sta v pasti opazila rdeč madež. Večina tega je bila netopna, toksična in rakotvorna mešanica, imenovanakatran alirezin, kar je običajni produkt organskih reakcij. V tem katranu sta našla majhno količino aminokislin.⁸¹ 

Toda šlo je večinoma za najenostavnejši aminokislini glicin in alanin.⁸² In pridelka sta bila skromnih 1,05 % oz. 0,75 %. Miller je priznal, ‘’Skupni pridelek je bil majhen glede na porabljeno energijo.’’⁸² Vendar pa ni dokaza, da bi se situacija v daljšem času izboljšala. Videti je, da so majceni pridelki enostavnih produktov največ, kar bi ta simulacija sploh lahko kdaj dosegla.⁸³

Ironično je, kakšne predpostavke so bile postavljene, koliko ponovljenih eksperimentov je bilo dokončanih, in kakšne naprave so bile izdelane, da so proizvedli le majcen pridelek le nekaj aminokislin, ki v nobenem primeru ne bi mogle proizvesti življenja, ob tem pa se razglaša, da za nastanek življenja ni bila potrebna inteligenca! V bistvu sta Miller in Urey odkrila, da naključne kemijske reakcije proizvajajo naključne kemikalije. Toda proizvedene kemikalije so bile tudi enostavne. Naključna zbirka enostavnih molekul je nasprotna temu, kar življenje potrebuje.

Kemija: smrtni sovražnik spontanega nastanka življenja

DNK, celična informacijska molekula, je dejansko zelo nestabilna molekula. Nedavni članek o stabilnosti DNK ocenjuje, da bi se celo shranjena v kosti DNK popolnoma razgradila v 22.000 letih pri 25°C, v 131.000 letih pri 15°C, v 882.000 letih pri 5°C in v 6,83 milijonih let pri-5°C.⁸⁴ Drug članek poroča:

‘’V splošnem se verjame, da je DNK ‘trdna kot kamen’ – ekstremno stabilna’’, pravi Brandt Eichman, izredni profesor bioloških ved na Vanderbiltu, ki je vodil projekt. ‘’Dejansko je DNK zelo reaktivna.’’⁸⁵

Kot omenjeno v poglavju 2, se na dober dan v človeški celici poškoduje približno milijon baz v DNK. Te poškodbe nastanejo zaradi kombinacije normalne kemijske aktivnosti znotraj celice in izpostavljenosti sevanju in toksinom, ki prihajajo iz virov v okolju, med njimi so cigaretni dim, hrana na žaru in industrijski odpadki.⁸⁶

Zaradi te visoke stopnje dnevnih poškodb morajo imeti živa bitja dovršen mehanizem za popravljanje DNK. Biolog James Shapiro z Univerze v Chicagu (University of Chicago) poudarja:

‘’Vse celice od bakterij do človeka imajo zares osupljiv nabor mehanizmov za popravljanje, ki so namenjeni temu, da odstranjujejo naključne in stohastične vire mutacij. Večstopenjski mehanizmi za pregledovanje prepoznajo in odstranijo napake, ki se neizogibno pojavijo med replikacijo DNK. … celice se ščitijo prav pred tistimi vrstami naključnih genetskih sprememb, ki naj bi, po konvencionalni teoriji, bile vir evolucijske variabilnosti. Po zaslugi njihovih sistemov za pregledovanje in popravljanje žive celice niso pasivne žrtve naključnih sil kemije in fizike. Veliko svojih sredstev posvetijo zatiranju naključne genetske variacije in so sposobne vzpostaviti nivo v ozadju lokalizirane mutabilnosti (ang. background localized mutability) s prilagajanjem aktivnosti svojih sistemov za popravljanje.’’⁸⁶

Seveda pa hipotetična prvobitna juha ne bi vsebovala teh osupljivih sistemov za popravilo. Četudi bi se torej DNK na nek način uspela oblikovati sama od sebe, ne bi preživela dolgo.

RNK je še bolj nestabilna kot DNK. Nestabilnost RNK je glavni razlog, da imajo mnogi kemijski evolucionisti raje scenarije, ki se začenjajo s proteini. Vendar pa so tudi proteini zelo nestabilni v daljšem obdobju in bi bili tako ali tako uničeni. Še vedno so podvrženi drugemu zakonu termodinamike in se sčasoma razgradijo zaradi naključnega gibanja atomov in sevanja. Na primer, voda teži k razgradnji proteinov na njihove sestavne aminokisline (hidroliza),⁸⁷ in proteini bi doživeli destruktivne navzkrižne reakcije z ostalimi kemikalijami⁸⁸ v domnevni prvobitni juhi.⁸⁹ Poleg tega bi bili, tako kot zgoraj obravnavani nukleotidi, proizvedeni kot mešanica levo-in desno-ročnih oblik (racemat) namesto s homokiralnostjo (samo desno-ročne ali samo levo-ročne oblike), ki je potrebna za biološke encime.⁹⁰

Najnovejše ocene postavljajo zgornjo mejo 2,7 milijonov let za kolagen in 110 milijonov let za kostni protein osteokalcin pri ledišču (0°C). Pri še vedno hladnih 10°C sta zgornji meji mnogo nižji – 180,000 let za kolagen in 7,5 milijonov let za osteokalcin. Pri 20°C sta najdaljši življenjski dobi še krajši: 15,000 in 580,000 let.⁹¹ Ker v splošnem hitrosti reakcij rastejo eksponentno s temperaturo (biološke reakcije se v splošnem podvojijo za vsakih 10°C),⁹² ta problem postane nerešljiv za teorijo toplega jezerca. Dejansko je nestabilnost proteinov močan argument proti dolgim obdobjem: najdemo jih v kosteh dinozavrov, toda če bi bile zares stare več kot 65 milijonov let, v njih ne bi smeli zaznati nobenega proteina več.⁹³ Nadalje se je problem za evolucioniste še povečal z odkritjem DNK v kosteh dinozavrov. Eksperimentatorji so izključili možnost kontaminacije in DNK je bila dovolj nepoškodovana, da so se tvorile majhne nepoškodovane dvojne spirale.⁹⁴

Nesprejemljivo vmešavanje raziskovalca

Trdi se, da simulacije nastanka življenja kažejo, da bi življenje lahko nastalo s časom in po naključju. V resnici pa so celo dobljeni borni rezultati možni samo zaradi načrtovanja eksperimenta. Običajni postopek je, da se najde sled spojine A v eksperimentu z razelektritvami, in spojino B v drugi simulaciji (včasih z medsebojno nekompatibilnimi pogoji), nato pa se trdi: ‘’Poglejte,A inB lahko nastaneta v realističnih razmerah primitivne zemlje.’’ Nato dobijo čiste, homokiralne, koncentrirane A in B iz firme za industrijske sintetične kemikalije ter jih uporabijo, da v reakcijah dobijo sledi kompleksnejše spojineC.⁹⁵ Nato se razglasi novico, da C nastaja v razmerah primitivne zemlje. Toda to ne pokaže, darazredčenaA inB lahko reagirata na tak način, da lahko nastaneta skupaj , ali da ne reagirata s kontaminanti D, E ali F, ki so tudi nastali v prvih eksperimentih. Skratka, evolucionistične simulacije imajo nesprejemljivo stopnjo inteligentnega vmešavanja.⁹⁶

Mnogo evolucijske propagande je podobne naslednji hipotetični teoriji izvora avtomobila:

Načrtovanje (ang. design) je neznanstvena razlaga, torej moramo namesto tega najti naturalistično razlago. Eksperimenti so pokazali, da eden od pomembnih gradnikov avtomobila – železo – lahko nastane s segrevanjem naravnih mineralov, kakršen je hematit, do temperature, ki obstaja na nekaterih lokacijah Zemlje. Še več, lahko se pokaže, da železo tvori tanke plasti, če je izpostavljeno tlakom, za katere vemo, da se pojavijo v določenih geoloških formacijah.…

Če spontani nastanek avtomobila izgleda privlečen za lase, ne spreglejte, da ima celo najenostavnejša možna samo-reprodukcijska celica ogromno večjo vsebnost informacij kot avtomobil, ki mu sploh ni treba ohranjati homeostaze, kaj šele, da bi se razmnoževal.

Življenje proti ‘umazani’ kemiji

Naše biomolekule svojih lastnosti ne dobijo od svojih sestavin kot takih, pač pa izrazporeditve teh sestavin, tj. informacij. Te razporeditve niso rezultat fizike in kemije teh sestavin, pač pa so postavljene z višjega nivoja. Z drugimi besedami: na podlagi lastnosti ogljika, vodika, kisika, dušika, fosforja in žvepla ne moremo napovedovati nobene specifične oblike makromolekule (obstaja neskončno možnosti). Prej velja, da so bile z upoštevanjem lastnosti teh enostavnejših elementov makromolekule načrtovane, da opravljajo specifično funkcijo. Makromolekule so bile načrtovane z vrha navzdol; niso se evolucijsko razvile od dna navzgor. V živih bitjih prisotna mašinerija te razporeditve (informacije) nalaga sestavinam, da se naredi več kopij, toda ta mašinerija je sama nastala na enak način iz prejšnje generacije in tako dalje. Mašinerija ni nastala iz komponent, tako kot beli šum ne ustvari simfonije.

Bolj ko razumemobiokemijo, bolj spoznamo, kako se razlikuje odabiotske kemije. Zakoni so enaki, toda kemija izven žive celice je vedno ‘umazana’ kemija masovne akcije, medtem ko je biokemija čista kemija ene molekule.⁹⁷ 

Izraz ‘umazana’ prihaja od kemijskega evolucionista in Nobelovega nagrajenca, Christiana de Duve-a. Gre preprosto za trditev o dejstvu, da kemija v neživem svetu vključuje veliko molekul naenkrat in vedno vključuje kontaminante.⁹⁸ Teistični evolucijski paleontolog Simon Conway Morris je produkte tipičnih eksperimentov nastanka življenja imenoval ‘’blato’’, ‘’sluz’’ in ‘’umazanija’’ (ang. ‘’goo’’, ‘’muck’’ in ‘’gunk’’),⁹⁹ pri čemer se je navezoval na izraz kemijskega evolucionista Grahama Cairns-Smitha, ‘’močno kontaminirana umazanija’’ (ang.’’grossly contaminated gunks’’).¹⁰⁰

Zares, moderna industrijska kemija s skrbno načrtovanimi procesi normalno ne more doseči čistosti nad 99,99 %. To je večinoma zato, ker ima opravka z ogromnimi števili molekul istočasno. Toda biokemija lahko doseže boljše, ker vsak encim manipulira eno molekulo naenkrat. Za nastale produkte nato poskrbi naslednji encim, ki je prave oblike in na pravem mestu.

Nazadnje, kemija celice je precizna, zadrževana, kontrolirana, funkcionalna in življenje ne bi moglo obstajati, če temu ne bi bilo tako. Kemija izven celice je ravno nasprotje tega, kar je potrebno za nastanek življenja. Abiotska kemija je antiteza življenja. Kako bi torej lahko vodila do prve žive celice?

Nerealistične pasti

Vsi viri energije, ki proizvajajo biokemikalije, jih uničujejo veliko hitreje. Omenil sem že učinek hidrolize, ki peptidne vezi razbija veliko hitreje kot le-te nastajajo v raztopini. Tudi viri energije bi bili bolj destruktivni kot konstruktivni. Na primer, na hipotetični prvobitni zemlji naj bi bili dve obliki ultravijoličnega (UV) sevanja. Eno je destruktivna (ionizirajoča) kratkovalovna UV svetloba. Druga je ne-destruktivna UV z daljšimi valovi. Dolgovalovna UV je lahko konstruktivna v nekaterih primerih. Na primer, klorofil jo lahko absorbira in uporabi.¹⁰¹ Toda destruktivnega UV sevanja je več kot konstruktivnega, pa tudi bolj učinkovito je. To skupaj pomeni dva udarca, tako da so destruktivni učinki približno 10⁴ do 10⁵ – krat močnejši od konstruktivnih.¹⁰²

Miller-Urey eksperimenti so uporabljali strateško načrtovane pasti, da so izolirali biokemikalije kakor hitro so nastale, tako da jih iskre (ali UV sevanje v kasnejših eksperimentih) niso uničile. Brez pasti celo majhne količine pridobljenih biokemikalij ne bi preživele. Toda to ni realistična simulacija prvobitne juhe, ki nima verjetnega prebiotičnega mehanizma za reševanje aminokislin pred UV s hitro odstranitvijo le-teh iz atmosfere in celo iz vode. Ne pozabite, da vas lahko sonce grdo opeče tudi na oblačen dan in v nekaterih primerih celo pod vodo, saj UV prodre celo desetine metrov globoko v čisto vodo.¹⁰³ Torej so bile pasti še en primer nesprejemljive stopnje vmešavanja s strani inteligentnih raziskovalcev.

Kemijska evolucija: dokazi ali slepa vera?

Hubert Yockey, ne-kreacionistični informacijski teoretik, je pred 30 leti dal zelo zgovorno pripombo:

‘’Videti je, da so raziskave nastanka življenja edinstvene v tem, da je zaključek že avtoritativno sprejet… Kar je še treba narediti, je, da se poišče scenarije, ki opisujejo podrobne mehanizme in procese, po katerih se je to zgodilo.’’¹⁰⁴

Pomembno je, da se tega zavedate, ko berete popularna poročila o evoluciji ali kot odziv tistim, ki trdijo, da so verniki v načrtovanje ‘’pristranski’’ (ang. ‘’biased’’). Dr. Yockey je svoj članek zaključil takole:

‘’V nasprotju z vzpostavljeno in trenutno modrostjo je treba zaključiti, da scenarij, ki bi opisoval genezo življenja na Zemlji po naključju in naravnih vzrokih, in ki bi se ga lahko sprejelo na osnovi dejstev, ne vere, še ni napisan.’’¹⁰⁵

Fundacija nastanka življenja (Origin-of-Life Foundation) trenutno ponuja milijon dolarjev nagrade komurkoli, ki bo našel kemijsko sprejemljivo naturalistično rešitev za izvor genetske kode in življenja. Na njihovi spletni strani piše:

‘’Nagrada nastanka življenja (ang. Origin-of-Life Prize ®), v nadaljevanju imenovana kar ‘’nagrada’’, bo podeljena za predlog zelo verjetnega mehanizma za spontani pojav genetskih navodil v naravi, zadostnih za nastanek življenja. Za pridobitev nagrade mora biti razlaga skladna z empiričnimi biokemijskimi, kinetičnimi in termodinamičnimi koncepti, kot so podrobneje navedeni v nadaljevanju, in mora biti objavljena v ugledni(h) znanstveni(h) revij(ah) z recenzijo.’’¹⁰⁶

Doslej nagrada še ni bila podeljena in več ko vemo o minimalnih zahtevah za življenje, manj verjetno se zdi, da bo odkrita vsaj komaj verjetna materialistična razlaga nastanka življenja. Problem je dlje od rešitve kot kadarkoli prej.¹⁰⁷

Kje so dokazi?

Zgornja diskusija je razčlenila običajne ideje o kemijski evoluciji v prvobitni juhi, toda videti je, da se le redki zavedajo, da ni niti najmanjšega dokaza, da je slednja kadarkoli obstajala. Taka juha je bila domnevno vir esencialnih aminokislin in nukleotidov, ki so vsebovali dušik. Če bi obstajala, bi evolucijski geologi morali najti ogromna z dušikom bogata odlagališča v plasteh (po njihovih trditvah) zelo zgodnjih kamnin. Vendar pa je komaj kaj dušika v snoveh, za katere pravijo, da so najzgodnejši organski materiali – samo okoli 0,015 %. Dva geokemika poudarjata:

‘’Če je kdaj obstajala primitivna juha, bi bilo pričakovati, da bi vsaj nekje na tem planetu našli bodisi masivne sedimente, ki bi vsebovali ogromne količine različnih dušikovih organskih spojin, kislin, purinov, pirimidinov in podobnega, ali pa bi v zelo metamorfiranih sedimentih morali najti ogromne količine dušikovega koksa. Dejansko noben tak material ni bil najden kjerkoli na zemlji.’’¹⁰⁸

Življenje iz oddaljenega vesolja?

Da bi poudarili obup kemijskih evolucijskih teoretikov, nekateri raziskovalci trdijo, da se je življenje začelo v oddaljenem vesolju. To se imenuje panspermia, iz grške pan (vse) in sperma (seme), tj. semena življenja so povsod po vesolju.

Klasična veja teorije panspermije pravi, da so semena prišla na zemljo po naravni poti, morda s kometi. Vendar pa to v resnici ne reši ničesar in problem samo prestavlja drugam. Kemijski in informacijski problemi ostajajo nespremenjeni. Poleg neverjetnosti preživetja milijonov let dolgega tavanja preko mrzle, brez-zračne praznine in potovanja proti našemu soncu ter njegovemu sterilizacijskemu nivoju sevanja, novejša raziskava kaže, da mikrobi ne bi preživeli ekstremne vročine, ki nastane zaradi trenja z zemljino atmosfero – vročine, ki proizvede ‘padajoče zvezde’.¹⁰⁹

Novejša verzija teorije se imenuje vodena panspermija (ang. directed panspermia), ki trdi, da soNezemljani (ang. aliens) posejali življenje na zemlji. Med njenimi zagovorniki je bil tudi so-odkritelj dvojne vijačnice DNK, Francis Crick (1916-2004), in Leslie Orgel.¹¹⁰ Zlasti Cricka je gnala njegova frustracija glede kemijskih evolucijskih teorij:

‘’Pošten človek, opremljen z vsem znanjem, ki nam je zdaj na razpolago, lahko trdi le to, da je v nekem smislu izvor življenja trenutno videti skoraj kot čudež, tako številni so pogoji, ki bi morali biti izpolnjeni, da bi se življenje začelo.

Vsakič, ko pišem članek o nastanku življenja, se odločim, da nikdar več ne bom napisal naslednjega, ker je preveč špekulacij, ki se podijo za premalo dejstvi.’’¹¹¹

Še enkrat, to zgolj premakne problem za korak nazaj; morali bi verjeti, da so ti hipotetični Nezemljani najprej nastali s kemijsko evolucijo.¹¹² Lahko se čudimo, kako nekdo lahko napada stvarjenje kot ‘’neznanstveno’’, ker postulira Stvarnika, ki ga ni mogoče opazovati, hkrati pa smatra panspermijo kot ‘’znanost’’ navkljub ad hoc teorijam o Nezemljanih, ki jih ni mogoče opazovati. Ne spreglejte tudi, da je panspermija v bistvu enaka argumentu ‘’evolucije vrzeli’’ (ang. ‘’evolution-of-the-gaps’’) in da vodena panspermija postulira načrtovanje.

Zaključki

Naravna selekcija ne more pojasniti izvora prvega življenja. Za procesiranje teh informacij so potrebne naprave. Toda te informacije vključujejo navodila za izgradnjo teh naprav. Zato je problemov ‘’jajca in kokoši’’ na pretek. Te naprave potrebujejo energijo, ki prihaja iz motorja ATP sintaze. Toda motor ne more biti zgrajen brez navodil in bralne mašinerije, zakodiranih v DNK, in naprave za sestavljanje potrebujejo ATP, da se lahko sestavijo. To predstavlja problem jajčece-buba-kobilica (ang. egg-nymph-grasshopper problem).

Drugi encimi so ključni za pospešitev vitalnih reakcij, ki bi brez encimov potrebovale milijone let. Toda sami encimi bi bili destruktivni, npr. izolirana ATP sintaza bi ATP uničila, ne naredila.

Proteini se ne morejo reproducirati in bi v naravi razpadli. Dolgi nukleotidi in polisaharidi bi tudi razpadli (dejansko ne bi nikdar nastali) zaradi hidrolize. RNK je šibek encim in je celo bolj nestabilna kot DNK. Pri eksperimentih ‘’simulacije’’ kemijske evolucije nekateri gradniki RNK niso nastali. Drugi so razredčeni, kontaminirani in/ali nestabilni. Poleg tega ne bi bili v ‘’eno-ročni’’ obliki, ki je potrebna za življenje.

Nazadnje, v ‘’najzgodnejših’’ kamninah ni nobenega dokaza za zgodnje in potrebne stopnje kemijskega pred-življenja (ang. pre-life).

V bistvu zakoni fizike, kemije in verjetnosti nasprotujejo hipotezi abiotskega izvora življenja. Tu niso biblijski kreacionisti tisti, ki se sklicujejo na argument boga vrzeli (ang. god-of-the-gaps)! Trdimo, da je inteligentni Bog Stvarnik, ki obstaja izven vesolja in je vzrok vesolja, edini razumni zaključek, ko se soočimo s tem, kar smo spoznali skozi stoletja eksperimentalne znanosti.

Kam to vodi?

Ta knjiga se je začela z analizo Darwinovega glavnega gonila evolucije, naravno selekcijo, in pokazala, da je nezadostno. Nato smo obravnavali genetiko, o kateri je bil Darwin popolnoma nepoučen, čeprav je bila potrebna za polno razumevanje evolucije, in tudi tu videli, da evolucija odpove. Ti poglavji tvorita lep kuplet, saj sta temi osrednjega pomena za njegovo teorijo. To poglavje o izvoru življenja lahko sklopimo z naslednjim poglavjem o fosilnih zapisih, ki ga je napisal dr. Emil Silvestru. To sta temi, ki jih je Darwin potreboval, a je glede njiju moral predpostaviti, da bosta sčasoma podprli njegovo teorijo, saj je bila znanost še v povojih. Videli smo, da se je Darwin skušal izogniti razpravi o dokončnem izvoru življenja, in to upravičeno! Izkaže se, da se je izogibal tudi podrobni diskusiji o fosilnih zapisih, ker je, sodeč po spoznanju njegove dobe, vedel, da ne podpirajo njegovih idej. Če je evolucija resnična, bi morala biti možna na področju kemije in statistike (to ni), ter morali bi videti dokaze v fosilnem zapisu. Je Darwin upravičeno domneval, da bodo kasnejša odkritja pokazala počasne spremembe preko milijonov let? Izkaže se, da je v resnici fosilni zapis še dodatna Ahilova peta evolucije.