Razlaga opazovanj

Vesoljska ladja Zemlja – Priročnik za potnike, 4. poglavje

avtor Henry Richter s David Coppedge
prevod Franc Novak (ustvarjen.si)

Življenje nam predstavlja najbolj nepričakovan primer tako enotnosti kakor tudi različnosti. Vsa množina rastlin in živali, od orhidej do morskih polžev do žiraf, deli skupno genetsko kodo z najenostavnejšimi mikrobi. Vendar pa osnovni kodirani ʻjezikʼ, zapisan v DNK, ustvari neverjetno raznolikost bitij in obnašanj. S to kodo lahko delfini z zvokom identificirajo hrano, sekvoje lahko črpajo vodo 130 metrov visoko in vrane lahko napravijo orodje, da dobijo hrano iz špranj. Koda usmerja razvoj piščeta iz jajca v samo 21 dneh. Ustvarila je mogočne dinozavre. Napolnjuje celotno biosfero od oceanskih globin do zgornjih plasti atmosfere, v vsaki možni niši, z organizmi nepričakovane kompleksnosti. Kako naj to enotnost in različnost razložimo?

Enotnost in različnost

Zame je bilo vedno fascinantno opazovati, kako podobne so značilnosti znotraj družine organizmov, pa naj bodo to živali ali rastline. Kako edinstvene so mnoge med njimi! In vendar si delijo nekaj značilnosti, kot recimo levi in mucke v družini mačk. Če so evolucijske sile zahtevale milijarde majhnih sprememb, bi pričakovali mešanico ali zmazke lastnosti, ki se mešajo od ene družine v drugo. Ne bi pričakovali ostrih meja med družinami, na primer psov in mačk, paradižnikov in radiča. Ta ostra razlika med večjimi skupinami je očitna kamorkoli pogledamo in postaja vse močnejša, ko se dvigamo po taksonomskih kategorijah. Pri višjih skupinah, imenovanih rodovi, so razlike ostre in prekinjene – vendar vsi uporabljajo enako genetsko kodo.

Homologija in analogija

Vir: Creation Ministries International

Težko bi si zamislili boljši način za spodbijanje evolucijske teorije, posebno če pomislimo, da so se vsi živalski rodovi v fosilnih zapisih pojavili nenadoma, brez prehodnih oblik pod njimi. (To bo podrobneje obravnavano v nadaljevanju). Poleg tega lahko pogledamo lastnosti, ki so skupne nesorodnim živalim. Evolucionisti poudarjajo, da je skupna lastnost živali, da imajo štiri noge in pet prstov, dokaz za skupnega prednika. Kot močan dokaz za evolucijo proslavljajo risbe, kjer je človekova roka prikazana ob netopirjevem krilu, ptičjem krilu in kitovi plavuti. Nobenega razloga pa ni, da bi verjeli, da naravna selekcija ne bi od časa do časa pomešala stvari. Kako to, da imajo vsi kopenski sesalci štiri okončine? Ljudje imamo dve roki in dve nogi, kakor mnogi višji vretenčarji. Ne poznam nobene živalske vrste, ki bi imela tri ali pet okončin. Če so se štiri okončine pojavile preko naključne naravne selekcije, zakaj je štiri (kar je v resnici najboljša rešitev) univerzalno število za vse vretenčarje z okončinami? Če je neusmerjeni naravni proces pripeljal do petih prstov, zakaj ni tudi vseh drugih števil? Namesto da gre za skupnega prednika in slepi evolucijski proces bi podobnosti prav lahko pojasnili tudi kot rezultat skupnega načrtovanega vzorca. Še več, vse te izvedbe delujejo! Evolucionisti ne morejo pokazati nobene izvedbe z, recimo, polovico roke ali polovico krila, ki se skuša razviti v nekaj bolj koristnega. Lahko opazimo degradacijo, kot so ptice, ki ne morejo leteti, in slepe ribe v kraških jamah, vendar se te živali ne razvijajo v smeri, ki bi podpirala evolucijsko zgodbo o napredovanju od preprostega h kompleksnemu.

Izvor spolnega razmnoževanja

Še ena uganka za evolucioniste je izvor spolov. Tako rastlinsko kakor tudi živalsko kraljestvo imata vrste z ženskimi in moškimi posamezniki. Spol je zelo pomemben način za ʻpremešanjeʼ in osvežitev genetske zakladnice podedovanih značilnosti. Brezspolni organizmi proizvajajo lastne klone (razen redkih izjem, ko gre za genetsko mutacijo). Toda s spolnim razmnoževanjem vedno pride do mešanja dveh naborov genov. To pomeni, da so potomci spolno razmnoženih vrst edinstveni posamezniki. Nekateri biologi menijo, da to mešanje zmanjšuje škodljivi učinek mutacij, vendar o tem niso prepričani. Zdi se, da mikrobi čisto dobro shajajo brez spolov.

Zelo težko si je zamisliti, kako bi se lahko preprosti brezspolni organizmi razvili v dva spola, kot jih vidimo zdaj. Nekatere bakterije si lahko delijo genetske informacije s parjenjem, vendar to ni spolnost. Prava spolnost vključuje posebno obliko celične delitve, imenovane mioza, ki daje celice gamete, ki imajo samo eno polovico normalnega števila kromosomov (haploidi). Da bi dobili spola iz brezspolnega mikroba, bi se istočasno moralo zgoditi več reči. Prvič, brezspolni organizem bi moral na nek način postati ʻsamecʼ, istočasno pa bi drugi moral na nek način začeti postajati ʻsamicaʼ. Istočasno bi morala obstajati neka reprodukcijska izmenjava med tema organizmoma, ki sta se začela diferencirati. Ta dva začetna spola bi tudi morala razviti medsebojno privlačnost.

Če bi se mioza pojavila pred diferenciacijo, kako bi potem dve haploidni celici vedeli, katera je katera? Kako in zakaj bi se sploh kdaj našli in združili svoje gene? Če bi se mioza pojavila po diferenciaciji, bi to zahtevalo, da se dve izjemno neverjetni inovaciji pojavita neodvisno. A četudi bi se diferenciacija in mioza pojavili istočasno (kar je že nedoumljivo neverjetno), spol ne bi napredoval brez medsebojne privlačnosti in načina za deljenje kromosomov. Ni si mogoče zamisliti naključja, ki bi sprožilo to množico transformacij iz brezspolnega organizma v pare, ki po spolnih značilnostih dopolnjujejo drug drugega. Spontane mutacije se dogajajo tako poredkoma in vsaka je tako različna, da je verjetnost istočasnega nastanka podobno spremenjenih organizmov daleč pod območjem razumnega razmisleka.

In to je šele začetek težav za naključni nastanek spolov. Ko bi se komplementarna organizma s spolnimi lastnostmi razvila preko slepih procesov mutacij in selekcije na naslednjo stopnjo kompleksnosti, kako bi se potem tak par organizmov – en samec in ena samica – skupno spremenila na podoben način, da bi se lahko še naprej združevala? Če pa se ne bi spremenila, kako bi se potem sploh razvila kakšna nova vrsta?

Oris zgodovine življenja

Geni, drevesa in fosili

V zadnjih letih so znanstveniki uspeli določiti sestavo genoma mnogih organizmov. Precej pogosto odkrijejo isto genetsko ʻorodjeʼ za osnovne procese pri človeku, ribah in bakterijah. Evolucionisti imajo to za močan dokaz za skupnega prednika vseh živih organizmov. Današnje raziskave pogosto uporabljajo specializirano programsko opremo, da iz genomskih podatkov določijo stopnjo sorodnosti med vrstami in rodovi, iz česar nastajajo t.i. filogenetska drevesa. Njihovi nabori podatkov so tipično omejeni na manjše veje. Ena skupina znanstvenikov morda proučuje sorodstva med glodavci. Druga skupina morda išče genetske podobnosti med kuščarji na karibskih otokih. Tretji proučujejo tropske orhideje. Nekateri evolucionisti raziskujejo bolj oddaljene skupine, na primer sadne mušice, okrogle črve in ljudi.

Paleontologi pa medtem zbirajo fosile in skušajo odkriti starosti (v milijonih let), odkar so se, kot mislijo, veje odcepile. Sanje evolucionistov so, da bi z uporabo podatkov iz genetike in fosilov sestavili glavno ʻdrevo življenjaʼ, kakršnega je predvideval Darwin, kjer se nova vrsta pojavi, ko se življenje tekom zgodovine postopoma odceplja od skupnega debla. Zelo lepo zanje bi bilo, če bi bilo to tako preprosto. Žal pa obstajajo resni problemi, ko se posvetimo podrobnostim.

Kambrijska eksplozija

Ena od težav prihaja s ʻpokomʼ. Prva plast kamnin, ki vsebuje fosile kompleksnih živali, imenovana kambrijska plast, kaže bujnost novih večceličnih življenjskih oblik in telesnih načrtov. Od Kanade do Kitajske, vsepovsod po svetu se nenadoma pojavijo nove živalske vrste takoj nad predkambrijskimi skladi: trilobiti, črvi, meduze, členonožci, mehkužci – skoraj dvajset popolnoma novih telesnih oblik z integriranimi deli. Mnoge od teh morskih živali so imele sestavljene oči, prebavne sisteme, obtočila in živčne sisteme. Kopale so. Plavale so. Občutile so svoje okolje na način, ki ni obstajal v predkambrijskih skladih, kjer so se praviloma pojavljale samo enostavne večcelične kolonije ali spužve. Ta nenaden prehod evolucionisti v splošnem imenujejo ʻkambrijska eksplozijaʼ, tj. največja in najhitrejša diverzifikacija glavnih živalskih tipov v zgodovini življenja. Skoraj vsaka danes živeča vrsta spada v iste glavne kategorije (tj. debla), ki so se pojavile v biološkem ʻvelikem pokuʼ.

Vir: Bigstock

Kako hitra je bila kambrijska eksplozija? Med evolucionisti je glede tega nekaj nesoglasij, celo če uporabimo njihove domnevne starosti milijonov let. Nekateri pravijo, da je trajala 20 milijonov let, drugi samo 5 milijonov let. Nek znanstvenik je fosilne zapise primerjal z igriščem ameriškega nogometa. V evolucijskem časovnem merilu bi od končne linije do črte 60 jardov ne videli ničesar, razen mikrobov in preprostih kolonij alg z nekaj večjimi fraktalno oblikovanimi kolonijami celic, ki jih danes ne poznamo. Nekaj morebitnih sledi črvov ali majhnih školjčnih fosilov se pojavi tik pred velikim dogodkom. Potem pa se v enem koraku, ki predstavlja kambrijsko eksplozijo, nenadoma pojavi okoli dvajset novih debel žvali. Druga analogija ponazarja to eksplozijo življenja živali s 24-urnim dnevom, pri čemer se eksplozija zgodi ob 21. uri zvečer in traja 2 minuti. Bum!

Nič ne bi pomagalo, če bi v zgornjih dveh ponazoritvah raztegovali razdalje ali čas, kajti vsak od debel živali se je pojavil nenadoma, brez predhodnikov. Na primer, prvi trilobit je bil 100% trilobit – popoln z izrazitimi okončinami, sestavljenimi očmi in drugimi telesnimi sistemi. Vsako deblo živali je dejansko ʻeksplodiraloʼ na sceno.

Kambrijska eksplozija predstavlja velikanski izziv Darwinovi teoriji. Predstavljal si je zelo postopne časovne spremembe, ne pa eksplozij raznovrstnosti v kratkem času. Neodarvinistični konsenz, na katerega se zanašajo danes, pravi, da so se vsi novi celični tipi, tkiva, organi in telesni sistemi morali zgoditi po genetskih mutacijah, ki jih je filtrirala naravna selekcija. Koliko mutacij bi bilo potrebnih za nastanek trilobita? Koliko, da bi dobili zgolj enega od njegovih sistemov, denimo oko, črevesje ali okončino? Ko pomnožite mutacije, potrebne za naključni nastanek tako kompleksnih sistemov, ni dovolj časa niti v milijardah, kaj šele v 5 do 20 milijonih let, da bi kdo lahko razumno pričakoval, da je katerokoli izmed kambrijskih debel živali nastalo z mutacijami in naravno selekcijo. Zdaj dodajte še preostalih 19 debel in uvideli boste, za kako velik problem gre.

Izziv darvinizmu postane še večji, ko upoštevate, da morajo biti ʻinovacijeʼ, ki prihajajo z novimi telesnimi deli, organizirane hierarhično. Z drugimi besedami, ni dovolj, da se občasno doda nov tip celic. Vsak nov tip celic (živčne, mišične ali senzorične celice) je organiziran v tkiva, ta v organe, ti v sisteme. Poleg tega morajo biti vsi sistemi integrirani med seboj, tako da se trilobit, ki zazna vir hrane, lahko odzove z mišicami, ki jih aktivirajo živci, da premakne svoje noge. Hrana zahteva prebavni trakt s sistemom izločanja, vse pa integrirano tako, da žival lahko jé in uspeva.

Darwin je vedel za kambrijsko eksplozijo. Imenoval jo je ʻnajbolj očiten in resen ugovor, kar ga je mogoče navesti proti teoriji.ʼ¹ Lahko je samo upal, da bo več raziskav fosilov odkrilo manjkajoče prehodne oblike. Če bi živel še danes, bi mu nedvomno vzelo pogum, ko bi ugotovil, da je problem od takrat, ko je objavil Nastanek vrst, še narasel. Našli so še več novih debel živali, ki kažejo enako nenadno pojavitev. Spektakularne fosilne najdbe v kambrijskih skladih Kitajske in Kanade, ki so ohranile izjemne podrobnosti oči, nog, krvnih žil, mišic in prebavnih sistemov, so samo še poudarile neskladnost med kambrijem in tem, kar je bilo pred njim.

Ni mogoče dokazovati, da predkambrijske plasti niso mogle ohraniti mehkih teles prednikov. V plasteh tik pod kambrijskimi so našli nežne gobaste zarodke, in sicer celotne, z določljivimi notranjimi strukturami. Če so se lahko ohranili ti, bi se lahko ohranile tudi prehodne oblike, če bi obstajale.

Za nameček pa so nedavno potrdili najdbo vretenčastih rib v spodnjih kambrijskih plasteh. Prvo so odkrili leta 1999 na Kitajskem. O drugi so poročali leta 2003, spet s Kitajske; obema najdbama so nekateri evolucionisti oporekali. Zdaj o tem ne more biti več nobenega spora. Leta 2014 je revija Nature poročala o odkritju stotih spektakularno dobro ohranjenih vretenčastih rib, vključno z njihovimi binokularnimi, kameri podobnimi očmi, s škrgami, krvnimi žilami, mišicami in centralnim živčnim sistemom, v nedavno odkritem najdišču spodnjih kambrijskih kamnin v Britanski Kolumbiji.² To postavlja deblo Chordata in poddeblo Vertebrata naravnost v kambrijsko eksplozijo. (Mi smo vretenčarji, tako kot vsi drugi sesalci, ribe, ptice in plazilci). Nič več ni mogoče trditi, da je kambrijska eksplozija vključevala samo preprostejše živali in da so se vretenčarji razvili mnogo kasneje (ne da bi s tem trdili, da so bili členonožci in druge kambrijske živali ʻpreprosteʼ). Članek je vključeval fotografije fosilne ribe z jasno izraženimi binokularnimi, kameri podobnimi očmi, z jetri, mišicami, škrgami in možgani. Poleg tega pa so kanadski vzorci videti v sorodu s predhodno najdenimi vzorci na Kitajskem, kar pomeni, da so bili ti vretenčarji ʻsvetovljanskiʼ, svetovni popotniki. Videti je, da so se vse te kambrijske živali nenadoma pojavile po vsem svetu!

Prehodni fosili

Kljub tveganju, da bomo izčrpali ubogega gospoda Darwina, bi morali opozoriti še na druga dejstva o fosilnih zapisih, ki se ne skladajo z njegovimi napovedmi. Na primer, pomanjkanje prehodnih oblik je zdaj že pokojni paleontolog s Harvarda, Stephen Jay Gould, znamenito poimenoval ʻposlovna skrivnost paleontologijeʼ.³ Opazil je, da se večina fosilnih oblik pojavi v kamnitih plasteh precej nenadoma (celo po kambriju). Za dolga časovna obdobja potem ostajajo v glavnem nespremenjene in izginejo. Ta vzorec je bil tako splošno navzoč, da je napeljal Goulda in Nilesa Eldredgea, da sta kot razlago predlagala alternativo darvinskemu postopnemu razvoju. Imenovala sta jo ʻprekinjena ravnotežjaʼ (angl. ʻpunctuated equilibriaʼ); njun alternativni scenarij v bistvu pravi, da se novi telesni tipi včasih razvijejo tako hitro (prekinitev po dolgem obdobju brez sprememb), da v fosilnem zapisu ne zapustijo nobene sledi, med temi izjemnimi časi pa se evolucija dogaja zelo počasi (ravnotežja). Ta hipoteza mnogim zveni kot ʻposebna prošnjaʼ. Zaradi tega ni priljubljena med evolucionisti glavne smeri. Kljub temu pa vzorec nenadnih pojavov in vmesnih zastojev še vedno obstaja.

Velika preoblikovanja

Znano je, da evolucionisti temu vzorcu v fosilnih zapisih oporekajo z nekaterimi močno obrabljenimi primeri evolucijskega zaporedja. Oglejmo si najbolj znane.

Pernati dinozavri

Vir: Bigstock

Znameniti ptičji fosil Archaeopteryx iz Nemčije pogosto razglašajo kot prehodno obliko med dinozavri in pticami. V zadnjih desetletjih so ducate na novo odkritih izumrlih ptic s Kitajske, ki so jih nekateri imenovali ʻpernati dinozavriʼ, uredili v barvit prikaz, ki domnevno kaže evolucijo na delu. Nekoliko skrivnostno je, zakaj prav vsi fosili, razen Archaeopteryxa, ki so ga našli v Nemčiji, prihajajo ravno iz tega edinega najdišča. Nekatere ʻpernate dinozavreʼ so našli kmetje in vaščani ter jih prodali zbiralcem, ki so lokalnemu prebivalstvu omogočili dodatni dohodek. Eno od zgodnjih najdb so razkrinkali kot prevaro, potem ko jo je revija National Geographic predstavila kot nekaj posebnega v svoji izdaji novembra 1999. Mnoge druge so legitimno objavili v recenziranih znanstvenih revijah. Evolucionisti zdaj verjamejo, da imajo dobro zaporedje od pernatih dinozavrov do ptic ter od kopenskih živali do kitov.

Vendar pa ne bi smeli misliti, da so ta zaporedja neoporečna. Mnoga od predpostavljenih zaporedij vključujejo posameznike, ki se časovno prekrivajo, kar ustvarja zmedo glede tega, kaj je predhodnik in kaj potomec. Za nekatere od ʻpernatih dinozavrovʼ so na primer na novo razložili, da gre za ptice, ki ne letijo. ʻPerjeʼ na drugih pa je kvečjemu malo več kakor ʻluskinaste struktureʼ, kot so preprosta peresa ali puh, ki nimajo čudovite mikrostrukture pravih letalnih peres. Nekatera od domnevnih ʻproto-peresʼ so se pojavila na presenetljivih mestih med nesorodnimi skupinami dinozavrov, kar je privedlo do razprav o ʻkonvergentni evolucijiʼ (več o tem v nadaljevanju). Zmešnjave v zaporedjih so nekatere paleontologe navedle na predloge, da so nekatera od ʻdinozavrovih peresʼ mogoče ostanki procesa fosilizacije, recimo razkrajajoči kolagen, ki se je odluščil od kože. Celo pri nespornih primerih so evolucionisti obtičali pri pojasnjevanju, čemu je služilo perje, preden se je ʻrazviloʼ letenje. Če je nastalo za spolno razkazovanje ali ohranjanje toplote, kako je bilo kasneje ʻdodatno izbranoʼ za letenje?

Drug problem s prehodom dinozavra v ptico je, da so vsi predlagani predniki dinozavrov izšli iz ʻplazilcev s kolkiʼ in ne iz dinozavrov s ʻptičjimi kolkiʼ. To zahteva še eno preoblikovanje telesnih delov, da bi teorija delovala. Ker so mehki deli redko ohranjeni, nam fosili lahko dajo samo delno informacijo o drugih telesnih sistemih, ki so edinstveni pri pticah, denimo ptičja pljuča, hitro utripajoče srce in specializirani prebavni sistem.

Vir: Mary Schweitzer

Toda, počakajte, to še ni vse! Leta 2005 je paleontološki svet pretreslo poročilo o najdbi mehkega tkiva v kosti dinozavra.⁴ Mehke, fleksibilne strukture, ki so spominjale na krvne žile (skupaj s krvnimi celicami) in kitami, so našli v notranjosti stegenjske kosti tiranozavra iz Montane, ki so jo zaradi transporta prerezali in nato preiskovali v laboratoriju. Znanstveniki prej sploh niso iskali česa takega, ker so predpostavljali, da bi v 65 do 80 milijonih let, kolikor so bili ti vzorci pokopani, morala kamnina nadomestiti vsa mehka tkiva. V kasnejših letih so poročali o dodatnih primerih, segajočih celo dlje nazaj po evolucijski časovni lestvici. Drug velikanski šok se je zgodil leta 2015, ko so evolucijski paleontologi v Angliji v muzejskih primerkih kosti dinozavrov našli originalno beljakovino kolagen in strukture, ki spominjajo na krvne celice. V šestih od osmih pregledanih kosti obeh glavnih skupin dinozavrov so našli dokaze za originalna tkiva. To jih je navedlo na misel, da so mehki deli morda pravilo in ne izjema.⁵ Znanstveni svet se še vedno opoteka zaradi teh objav in ne ve čisto natančno, kaj naj reče. Dosedanji poskusi, da bi te dokaze ovrgli kot naknadno kontaminacijo, so bili neuspešni. Večina znanstvenikov težko verjame, da bi kakšno tkivo lahko obstalo tako dolgo. Poleg tega pa so v nekaterih kosteh dinozavrov našli nedotaknjeno DNK, ki bi morala popolnoma razpasti v največ 125.000 letih⁶, ter ogljik-14, ki bi moral biti nezaznaven po manj kakor 100.000 letih.⁷ Tovrstni dokazi imajo moč, da lastnoročno uničijo časovno shemo, na kateri temelji evolucijska teorija. Vse to bo vredno opazovati podrobneje.

Kiti

Kar zadeva kite, lahko v zaporedje postavimo le nekaj fosilov z ogromnimi vrzelmi med njimi, če smo popustljivi glede starosti in lokacij širom sveta. Nekateri fosili so sestavljeni bolj iz domišljije kakor iz kosti. Redki so evolucionisti, ki so se pripravljeni dotakniti vprašanja, kako so usta postala dušnica pri kitih, kako so noge postale plavuti in kako so se spolni organi prestavili v notranjost telesa, da jih hladijo specializirane krvne žile v repni plavuti.⁸ Eholokacija zobatih kitov in delfinov kljubuje vsem prehodnim zaporedjem. Gre za večdelni, izpopolnjeni sistem sonarja, ki je mnogo boljši od vsega, kar je kdaj proizvedla mornarica.

Camelops / Wikimedia Commons, cc by sa 4.0

Vir: Piotr Szrek, Uppsala University

Evolucionisti so opozarjali na drobne kitove medenične kosti kot primer ʻzakrnelih organovʼ. Študentom so pripovedovali, da predstavljajo neuporabne ostanke kitove preteklosti kot kopenske živali. Nedavno pa so odkrili, da imajo te kosti ključno vlogo, saj so nanje pritrjeni spolni organi. Ne moremo jih imenovati ʻzakrneliʼ, če imajo vitalno funkcijo pri živih živalih.

Štirinožci

Zadnje čase je eden najbolj reklamiranih prehodnih fosilov kanadski Tiktaalik, domnevni vmesni člen med ribo in kopenskimi živalmi. Njegov najditelj, Neil Shubin, je napisal knjigo Your Inner Fish [Vaša notranja riba] in se pojavljal v posebnih TV oddajah, kjer je promoviral svoj fosil. Na njegovo žalost so kasneje na Poljskem našli sledi štirinožca, ki so domnevno milijone let starejše od Tiktaalika, kar meče dvom na njegovo trditev.⁹

Konji

Pred dobrim stoletjem je bilo v učbenikih in muzejih zelo popularno ʻzaporedje razvoja konjʼ, ki naj bi nudilo nesporni dokaz za evolucijo. Danes je to zaporedje večinoma prišlo na slab glas. Trenutni pogled na evolucijo konj je bolj kot drevo videti kakor grmovje, kjer se različne vrste cepijo na različnih kontinentih brez očitnega napredka. Že samo ta primer bi moral biti resna lekcija vsem, ki razmišljamo kritično: današnja popularizirana poročila o ʻvelikih preobrazbahʼ bi morali jemati z veliko dozo skepticizma. Poenostavljeni prikazi v muzejih in TV dokumentarcih pogosto zaostajajo za trenutnim stanjem v znanstvenih revijah.

Težave z neo-darvinizmom

Pomanjkanje predvidevanja

Zapomniti si moramo, da proces mutacij in naravne selekcije nima nobenega predvidevanja. Vsaka mutacija je en sam nesmiseln dogodek, ki pozablja, kaj je bilo pred tem in ne ve, kaj prihaja v prihodnje. ʻUgodnaʼ mutacija bi lahko odstranila hroščeva krila na vetrovnih otokih in mu preprečila, da ga odpihne v morje, toda mutacije ne morejo načrtovati vnaprej, da bi ustvarjale nove strukture ali nove genetske informacije. Mutacije so preprosto samo napake pri kopiranju. Ne morejo proizvesti enciklopedičnih količin koherentnih genetskih informacij, ki so potrebne za prehod od preprostega na kompleksno, ne glede na to, koliko časa dovoljujemo za to. Kakršno koli prednost že bi morda zagotavljala naključna mutacija, bi morala biti za organizem tako pomembna, da bi ta posameznik preživel, vsi ostali v populaciji pa bi propadli. Še več, mutacije bi se morale zgoditi v spolnih celicah, tako da bi prednosti uživali potomci, ne samo posamezni mutant. Mutacija ne bi mogla zgolj čakati na prihod ostalih mutacij, da bi lahko postala sonar ali dušnik ali plavut; najverjetneje bi jo naravna selekcija odstranila veliko preden bi se pojavila druga koristna mutacija.

Mutacijsko breme

Bodite pozorni tudi na to, da je večina mutacij škodljivih ali skoraj nevtralnih. Evolucionisti govorijo o ʻmutacijskem bremenuʼ, ki obremenjuje genom. V mnogo primerih imajo celice sposobnost popraviti napake. Tiste, ki jih ni mogoče popraviti, pogosto povzročajo resne težave in smrt. Genetiki lahko identificirajo stotine resnih človeških bolezni, ki jih povzročajo mutacije. Nevtralne mutacije, kot nakazuje že ime, morda ne povzročajo takojšnje škode, vendar se nabirajo kot tipkarske napake v knjigi, kvarijo informacije in jo končno naredijo manj berljivo. Če so mutacije seme evolucijske inovacije, zakaj si potem celice tako močno prizadevajo, da bi jih odstranile?

Mutacije, ki so morda videti koristne v enem genu, imajo lahko škodljive posledice v drugih genih. Da je temu tako, lahko vidimo v kompleksnih sistemih, ki jih je napravil človek, na primer v avtomobilih. Napaka na regulatorju motorja lahko omogoči, da gre vozilo hitreje, vendar bo ta ʻkoristʼ verjetno povzročila, da se bo druga komponenta pregrevala ali hitreje izrabila. Pri dinamičnih, omreženih sistemih za procesiranje signalov, kakršni so celice, je tveganje še večje. Molekularni biologi so našli mnoge primere, ko je mutacija v enem genu vplivala na oddaljeni gen v drugem kromosomu. Iz izkušenj vemo, da se je nevarno vtikati v integrirane sisteme. Koliko bolj nevarno je, če to delamo naključno in čisto na slepo!

Kadar pritisnejo nanje, evolucionisti težko navedejo primere poljubnih koristnih mutacij, ki dodajajo nove genetske informacije. Njihov favorit je mutacija, ki povzroča anemijo srpastih celic, ker daje nekaj zaščite pred malarijo. Če evolucionisti lahko razlagajo svojo teorijo s proslavljanjem mutacije, ki povzroča eno smrtno bolezen, kot pomoč proti drugi smrtni bolezni, je njihova teorija v težavah.

Drug, pogosto navajan primer je ʻevolucijaʼ odpornosti na antibiotike. Toda dr. Michael Behe je v svoji drugi knjigi, The Edge of Evolution, pokazal, da tovrstna korist izhaja iz uničevanja stvari. V opisu uporablja analogijo z vojno v strelskih jarkih: »Če sovražnika lahko zaustavite ali upočasnite s tem, da požgete lastne mostove, da bombardirate svoje radijske oddajnike in naftne rafinerije, potem to storite,« pravi. »Darvinska vojna v strelskih jarkih ne vodi do napredka – ta vojna vodi nazaj v kameno dobo.«¹⁰ Nobena od teh ʻkoristnih mutacijʼ ne dodaja novih genetskih informacij, ki bi bile sposobne sestaviti nove organe, telesne načrte ali kompleksne sisteme, kot sta letenje ali eholokacija.

Edini vzrok, za katerega vemo, da je sposoben predvidevati oddaljeni cilj in organizirati dele tako, da doseže ta cilj, je inteligenca. Pomanjkanje predvidevanja je velik problem darvinskega mehanizma. Ne bi smeli sprejemati omalovaževalnih, zanosnih poročil, ki trdijo, da so se ʻkiti razvili iz kopenskih živaliʼ, ali ʻda so se ptice razvile iz dinozavrovʼ, ne da bi postavili takih resnih vprašanj.

Okoljska selekcija

Evolucionisti pogosto rečejo, da okolje izbere najbolje prilagojene. Toda okolje ne more biti selektor, saj je neživo. Nič v okolju ne sili živali, da bi se ʻrazvilaʼ v karkoli. Na primer, izjava, da ʻso se ptice razvile, da bi leteleʼ nima v neo-darvinizmu nobenega smisla. V zraku ni ničesar, kar bi katerokoli žival sililo, da leti. Kamni ne poženejo kril samo zato, ker bi sicer padli s pečine. Če bi zrak ali okolje sililo žival, da ʻrazvijeʼ sposobnost letenja, potem bi vsaka žival letela, saj bi bil to zakon narave.

Nobenega smisla tudi nima domnevati, da ʻče ptice ne bi razvile kril, ne bi letele.ʼ To predpostavlja evolucijo brez dokaza, saj ji vnaprej pripisuje stvariteljsko moč. Kar opazujemo je, da ptice že imajo izpopolnjeno opremo in integrirane sisteme za letenje. Po izkušnjah zdrave pameti vemo, da je vsaka naprava, ki je sposobna nadzorovanega letenja s pogonom, načrtovana. Edina razlika je, da so naša leteča vozila, bodisi letala, helikopterji ali droni, po svojem načrtu zgolj senca v primerjavi z načrtom ptic, dokončnih letečih strojev. Če so bili naši najboljši izdelki načrtovani inteligentno, ali je potem logično predpostavljati, da mnogo boljši ʻnaravni ʼ primeri niso bili?

Evolucijski članek v zborniku Proceedings of the National Academy of Sciences je prišel do naslednje ugotovitve:

Celo najbolj dozoreli študentje evolucije, začenši z Darwinom, so občasno izrazili osuplost nad tem, da je mehanizem naravne selekcije ustvaril celoto življenja, ki ga vidimo okoli nas. Obstaja računalniški način, da ubesedimo to občudovanje: »Kakšen algoritem bi sploh lahko dosegel vse to v samo treh in pol milijardah let?«¹¹

Avtorji so lahko predlagali samo rešitev s prevaro, namreč s predstavo, da je naravna selekcija podobna računalniškemu algoritmu. Dejali so, da je evolucija podobna algoritmu, ki raziskuje okolje in se nanj avtomatsko prilagaja. Naravna selekcija ni taka. Je slepa, brez ciljev in brez razuma. Evoluciji ni prav nič mar, ali se živa stvar prilagodi ali izumre. In naravni zakoni zagotavljajo, da bo izumrla, če ne bi imela obsežnih, vgrajenih mehanizmov za popravljanje, ki popravijo večino napak, ki jim jih navržejo ʻnaravni procesiʼ. Celo ti evolucionisti se morajo spraševati, ali je bilo milijarde let dovolj časa. Čas ni rešitev na napačni poti. Če skušate iti proti severu po ledeni gori, ki plava proti jugu, vas več časa ne bo pripeljalo na severni tečaj.

Konvergentna evolucija

Zdaj pa si moramo ogledati še to, kako evolucionisti množijo svoje čudeže! V živem svetu so pogoste neodvisne skupine organizmov, ki imajo enako načrtovano rešitev. Obstajajo izumrli morski plazilci, ki so videti kakor tune, ki so očitno plavali enako učinkovito. Hobotnica nima nikakršne evolucijske sorodnosti s človekom, vendar imamo oboji oči, ki so si v mnogočem zelo podobne. Delfini in netopirji so po mnenju evolucionistov le v daljnem sorodstvu (oboji so sesalci), toda oboji uporabljajo visoko razvita sistema eholokacije. In letenje – ta pojem izredne telesne sposobnosti – se je moralo razviti neodvisno kar štirikrat – pri žuželkah, pticah, izumrlih plazilcih (pterozavrih) in pri sesalcih (netopirjih). To je izziv ʻkonvergentne evolucijeʼ, ki je skupaj z živimi fosili, o katerih bomo spregovorili v nadaljevanju, trdovraten problem.

Evolucionisti na ta problem v bistvu odgovarjajo z besednimi igrami. Pravijo, da so ti organi ʻhomologniʼ, če so podobni in sorodni po skupnem predniku, vendar samo ʻanalogniʼ, če so si podobni, a ne sorodni po skupnem predniku. Ta iznajdljiva shema jim dovoljuje obe razlagi: če so organi homologni, so se razvili, če pa so analogni, so se razvili. Podobnosti pa so si lahko zelo blizu skupaj – včasih tako blizu, da jih lahko loči le specialist. Na primer, obstajajo morske dvolupinske školjke, ki so videti zelo podobne, čeprav pripadajo različnim razvojnim deblom. Nekatere nesorodne rastlinske družine so prišle do skoraj enakih oblik listov. V živalskem kraljestvu se ʻkonvergentna evolucijaʼ večkrat pojavlja pri oprijemalnem repu, nogah s plavalno kožico in koničastih zobeh. Potem pa so tu še vrečarji, med katerimi so mnogi zelo podobni sesalcem, ki imajo placento; čeprav sta se ti dve skupini domnevno ločili že veliko preden so se pojavile prilagoditve. Pojav konvergence lahko v nekaterih primerih raztegnemo vso pot navzdol do nivoja genov.

Vir: (zgoraj) Didier Descouens, Wikimedia Commons, CC BY-SA 4.0;
(spodaj) Public domain

To, da se ta pojav imenuje ʻkonvergentna evolucijaʼ ʻanalognihʼ struktur je vpeljevanje novih izrazov, ki odvrača pozornost od zelo realnega empiričnega izziva neo-darvinizmu. Včasih to postane skoraj smešno. Na primer, evolucionisti z vso resnostjo domnevajo, da se je letenje med žuželkami posnemalci (mednje sodijo npr. paličnjaki in živi listi, op. prev.) razvilo ne samo enkrat, ampak neodvisno kar štirikrat. Ko je to slišal, je nek evolucionist zavpil štirikrat zaporedoma: »Nemogoče!« Drugi evolucionisti so na novo klasificirali pajke, ki gradijo mreže, v dve nesorodni skupini in pri tem zaključili, da se je sposobnost pletenja okroglastih mrež razvila dvakrat. Nedavni članek predpostavlja, da so gekoni razvili sposobnost plezanja po gladkih površinah kar enajstkrat in da so jo izgubili devetkrat. Nedavna velika revizija ʻdrevesa življenjaʼ zahteva verovanje, da se je živčni sistem ločeno razvil pri dveh različnih taksonomskih deblih.

Pomislite na številne skoraj čudežne mutacijske dogodke, ki bi bili potrebni za samo en primer teh kompleksnih lastnosti, kaj šele za večkratne primere. Lahko sklepamo, da za sprejemanje ʻkonvergentne evolucijeʼ treba veliko več vere kakor za sprejemanje skupnega načrtovanja. Če bi načrtovalec želel ponazoriti enotnost načrtovanja, hkrati pa zanikati univerzalno skupno potomstvo, bi le stežka našel boljši način za to.

Problemi s fosili

Vir: Keaton Halley

Živi fosili in Lazarjev takson

Obstaja še en zanimiv problem, ki je zelo škodljiv za Darwinov nauk. Gre za problem ʻživih fosilovʼ. Darwin si je predstavljal svet, ki se spreminja. Vse naj bi bilo v stanju postopnega spreminjanja – dedovanja z modifikacijami, kot je to imenoval – kjer vsak organizem v teku časa razvija nove lastnosti z nabiranjem drobnih sprememb. Pri tem ni pomembno, kako te spremembe nastajajo. Iz Darwinovega nazora o svetu lahko napovemo, da nič ne ostaja enako, če le mine dovolj časa. Živi fosili kvarijo to sliko.

Obstajajo organizmi, ki so izginili iz fosilnih zapisov, včasih pred domnevnimi milijoni let, a so se znova pojavili živi in zdravi v nekem predelu sveta. Klasični primer je latimerija (riba s koščenimi plavutmi) – ki naj bi izumrla veliko pred izginotjem dinozavrov. Pred dobrim stoletjem je bila nekaterim evolucionistom videti, kakor da pravkar razvija okončine. Potem pa so na svoje velikansko presenečenje leta 1938 ujeli živo latimerijo, ki je plavala pred obalami Madagaskarja. Od tedaj so našli še veliko živih latimerij, njihove koščene plavuti pa nimajo nobene veze s hojo po kopnem.

Vir: Bigstock

Primeri živih fosilov so številni. Obstaja plazilec, imenovan tuatara, za katerega so mislili, da je izumrl v času dinozavrov, vendar živi v južni Novi Zelandiji. Avstralija ima borovec Wollemi, Kitajska Dawnovo sekvojo in drevo ginko. Poznamo še ducate drugih primerov. Nekateri evolucionisti so tem presenetljivim živim organizmom dali ime ʻLazarjev taksonʼ, kakor da so čudežno vstali od mrtvih. Ko se nasmihamo izrazu, bi se morali vprašati, ali je verjetno, da je minilo milijone let, ne da bi ves ta čas na njih pustil kakršnokoli sled v fosilnih zapisih. Ali ni morda nekaj narobe s starostmi? In če so preživeli milijone let skriti nekje na svetu, zakaj so praktično identični fosilnim oblikam?

Osupljivi zastoj

Podoben problem se pojavi, ko razmišljamo o primerih ʻosupljivega zastojaʼ, tj. organizmih, ki so očitno izstopili z Darwinovega tekočega traku postopnih sprememb in se odločili, da samo živijo kakršni so, brez razvoja, tudi preko stotin milijonov let. Podkvasti raki so videti praktično tako, kot so bili videti v ordoviciju. Živeče meduze rebrače so videti identične tistim iz kambrijske eksplozije – nekatere fosilne oblike so celo še bolj kompleksne, noseč oklepe, ki jih danes nima nobena več. Enako velja za mnoga druga živa bitja. Lahko bi se vprašali, kako so mikrobi, ki se hitro delijo in bi se morali tudi hitro razviti, zamudili evolucijski vlak in ostali praktično taki kot takrat, ko so se prvič pojavili pred milijardami let. Ali naj verjamemo, da se stvari razvijajo, razen kadar se ne? Teorija, ki skuša z enako lahkoto razložiti nasprotja, pač ne zveni kot dobra znanstvena teorija. Taka teorija lahko razloži prav vse.

Drevo življenja – ali gozd?

Pomanjkanje skladnosti med dokazi in teorijo je nekatere evolucioniste privedlo do tega, da so zapustili zamisel o univerzalnem ʻdrevesu življenjaʼ. Nekateri so predlagali ʻobroč življenjaʼ ali ʻomrežje življenjaʼ in druge metafore. Verjetno je najboljši opis sadovnjak. Če si lahko predstavljamo mlada drevesa, ki poženejo skupaj in se razcepijo v male veje, lahko bolje simuliramo sliko fosilnih zapisov; mnogovrstni telesni načrti se pojavijo istočasno, potem pa se nekoliko oddaljujejo drug od drugega, a se nikoli ne združijo ali preidejo iz ene veje na drugo. To so radikalne revizije Darwinove slike naravne zgodovine, ki je na svetu vladala preko 157 let.

Inteligentna alternativa

Kako bi lahko pojasnili opazovanja izven neodarvinizma? Dr. Stephen Meyer v nedavni uspešnici Darwin’s Doubt (Darwinov dvom) dokazuje, da kambrijska eksplozija ne le izpodbija Darwinovo evolucijo, temveč tudi daje pozitivne dokaze za inteligentno načrtovanje. Večina evolucionistov je bila globoko užaljena ob tej razlagi, trdeč, da je neznanstvena (očitno mnogi od kritikov sploh niso prebrali knjige). Nek izobražen strokovnjak za kambrijsko eksplozijo pa jo je prebral in ponudil svojo razlago za nastanek eksplozije. Predlagal je, da so mutacije genskih regulacijskih omrežij (angl. gene regulatory networks, GRNs) morda odgovorne za hitro diverzifikacijo živalskih tipov. Kot je Meyer pojasnil v dodatku, taka razlaga kliče po vprašanju, kako so regulacijska omrežja sploh nastala. Poleg tega vse, kar vemo o GRNs, nakazuje, da ne morejo dopuščati mutacij. To je tako, kakor da bi se igrali z glavnimi stikali v tovarni; eksperimenti kažejo, da ima spreminjanje GRN-jev, medtem ko se žival razvija, katastrofalne posledice, ki običajno vodijo v smrt organizma. Nadalje, tak predlog ne prispeva k razlagi mnogih edinstvenih genov v kambrijskih živalih. Skratka, izvor genetske informacije za kambrijske telesne tipe ostaja resen izziv neodarvinizmu ali kateremukoli neusmerjenemu procesu.

V svoji prejšnji knjigi Signature in the Cell (Podpis v celici) je Meyer izrazil podoben argument za nastanek življenja: informacijo najbolje pojasnjuje inteligentni načrt. Argument je celo še bolj prepričljiv za stanje pred nastankom življenja, kajti naravna selekcija ne bi bila na voljo, preden bi obstajala samo-podporna celica, ki bi bila sposobna prenosa z dedovanjem. V obeh primerih zahtevana količina informacij ogromno presega sposobnosti naključja, naravne selekcije ali kateregakoli neusmerjenega procesa. Meyer dokazuje, da iz naših splošnih izkušenj s kompleksnimi sistemi obstaja en sam vzrok, za katerega vemo, da je sposoben ustvariti take sisteme. Ta vzrok je inteligenca. Sklep o najboljši razlagi torej kaže, da je inteligenca igrala vlogo pri pojavu celic in živalskih telesnih načrtov.

V naslednjem poglavju bomo raziskali, kako nekateri znanstveniki skušajo razložiti nastanek življenja z neusmerjenimi procesi brez pomoči naravne selekcije.

Viri

1. Darwin, C., On the Origin of Species, 5^th Ed, Murray, p. 346, 1869. Nazaj na besedilo.
2. Morris, S.C. in Caron, J.B., A primitive fish from the Cambrian of North America, Nature 512:419-422, 28 August 2014, doi:10.1038/nature13414. Nazaj na besedilo.
3. Glejte Bates, G., That quote! – about the missing transitional fossils, creation.com/pq. Nazaj na besedilo.
4. Wieland, C., Still soft and stretchy, 25 March 2005, creation.com/stretchy. Nazaj na besedilo.
5. Bertazzo, et al., Fibres and cellular sructures preserved in 75-million-year-old dinosaur specimens, Nature Communications 6:7352, 2015, doi: 10.1038/ncomms8352. Nazaj na besedilo.
6. Sarfati, J., DNA and bone cells found in dinosour bone, 11 Dec 2012, creation.com/dino-dna. Nazaj na besedilo.
7. Wieland, C., Radiocarbon in dino bones, 22 Jan 2013 creation.com/dinoC14. Nazaj na besedilo.
8. Izziv darvinski evoluciji kitovega reprodukcijskega sistema in eholokacije sta predstavljena v filmu Illustra Medie Living Waters: Intelligent Design in the Oceans of the Earth. Nazaj na besedilo.
9. Walker, T., Tetrapods from Poland trample the Tiktaalik school of evolution, 14 January 2010, creation.com/tetrapod-footprints. Nazaj na besedilo.
10. Behe, M., The Edge of Evolution, Free Press, p.43, 2007. Nazaj na besedilo.
11. Chastain, et al., Algorithms, games and evolution, Proceedings of the National Academy of Sciences 111(29): 10620, 16 June 2014, doi: 10.1073/pnas.1403556111. Nazaj na besedilo.